Ta Nori Svet

Pred dnevi je ljubljanski župan, gospod Zoran Janković, imel strašansko slab dan. Po tem, ko je prevzel titulo Župana Ljubljane in s tem tudi ogromno obveznost do glavnega mesta ter negativno bilanco, ki sta jo ustvarili prejšnji županji, je imel težave tudi z bitjem, ki ima podolgovato vitko telo, na glavi zelo gibljiva šilasta uhlja, ozek koničast smrček z redkimi dolgimi dlakami ter košatim repom. Da, imel je strašansko nevšečnost z lisico, ki je v gozdu sicer zelo koristna (lahko namreč prenaša silvatično steklino), v mestu pa povzroča napačno parkiranim avtomobilom ter njenim lastnikom hudo nevšečnost in slabo voljo.

Da ljubljanski redarji in redarke uporabljajo to rdeče-rjavo žival za red, mir in disciplino, je znano že kar nekaj časa - očitno pa to dejstvo ni znano ljubljanskemu županu, ki je na gumah svojega Mercedeza zagledal nič hudega slutečo, v klobčič zvito, lisico, ki je čakala, da Zoki (tako ga vsi kličejo?) plača globo in jo s tem odreši vseh muk.

G. Janković je nemudoma izkoristil svojo ‘imuniteto’ ter poklical občinsko redarsko službo in zahteval pojasnilo. Tam so mu povedali, da so lisice sicer prijazne živali, a sila zvite. Pojasnili so mu, da lisica z njegovega avtomobila prihaja iz ljubljanskega živalskega vrta, kar pomeni, da zaradi lakote grizlja tudi strjen kavčuk na njegovih gumah.

Zokiju je počil film. On je župan Ljubljane in njemu ne bo noben pošiljal lisice med feltne! Zahteval je, da ga redarka, ki mu je lisico poslala nad Mercedeza, obišče v njegovi pisarni takoj naslednje jutro. To se je tudi zgodilo.

Redarka Biljana Drkić se je naslednjo jutro oglasila v njegovi pisarni. Bila je nekoliko nervozna, ampak to je seveda razumljivo, če pred teboj stoji Zoki Veliki, ki izgleda zmožen kadarkoli presekati gordijski vozel. Usedla se je v usnjen naslanjač in ga vljudno pozdravila. Janković je takoj prišel k bistvu…

Zoran Janković: “É! A si se ti hecala, k si men dala lisico gor na gumo? A ti veś kdo sm jst?! Ne veś?! Zoran Zoki Janković, Bog i batina v tem mestu, ne. Kdo si pa ti? En mejhen lisičkometalec, ne, k mi je včer vrgu lisico med gume na mojmu Mercedezu, ne. Povej, da si se hecala pa te izpustim, ne…”

Biljana Drkić je bila nad obnašanjem mestnega župana zgrožena in začela se je tresti kot šiba na vodi… A je kljub temu zbrala dovolj poguma in mu vrnila udarec…

Biljana Drkić: “Ne, nisem se hecala! Jaz to čist resno mislim! Glejte velecenjeni gospod Sir Zoran Zoki, lisico sem vam poslala med feltne, ker ste parkirali avto tam kjer ga ne bi smeli. Vsem, ki so tako parkirali, sem poslala lisičko med feltne. Vam sem dala malo Tinko, ki se je skotila v živalskem vrtu, ampak tam nima bleščeče prihodnosti, saj vemo kaj se z živalskim vrtom dogaja - manjka čisto malo in bodo v bankrotu. Ker si Tinka zasluži lepšo prihodnost, sem vam jo podarila… No, v bistvu hotela prodati za globo, ki bi jo dobili po pošti čez nekaj dni. Mislim, da bi se mala Tinka imela pri vas lepo in da bi zanjo lepo skrbeli.”

Kljub ganljivemu govoru redarke Biljane Drkić, Zoran Zoki z odgovorom ni bil zadovoljen. Še enkrat ji je pojasnil kdo je in kakšno funkcijo v mestu opravlja, poleg tega ji je pa na nek način tudi zagrozil.

Zoran Zoki: “Lej, že spet ti moram pojasnit, ne… Jst sem Zoran Zoki Janković, ne, eden najvplivnejših mož v državi, ne, in seveda tudi eden najbogatejših, ne. Če pogledava piramido, ne, sem jaz tule (na listu papirja pokaže na vrh piramide), ti pa nekje tle (pokaže na tla), ne. Se ti zdi, da imaš ti kakšne šanse proti meni? Glej, veš kolk napačno parkiranih avtomobilov vidm jst po Ljubljani, pa nimajo na šipi nobenga obvestila redarstva al pa žvali v gumah, ne. Če se že gremo neko demokracijo, ne, nej bo za vse enak, ne. Vsem, ki parkirajo napačn, ne, se mora dat lisico gor pa obvestilo redarstva, ne, ne pa sam men, ne. Če bom zdej kje parkiran avto vidu na Tromostovju al pa sred Dunajske, ki ne bo imel lisice zguzene med feltne, mi boš pršla osebno odgovarjat sm, ne. OK? A sva zmenjena?”

Biljana Drkić je pobesila glavo, saj je vedela, da proti Zoranu Zokiju nima nikakršnih šans. Prikimala je, si na glavo nataknila redarsko čepico, si popravila nedrček in odšla iz pisarne. Ravno, ko je hotela zapreti vrata za seboj se je oglasil Zoran: “Pa upam, da se zavedaš, da bo štala, če boš za ta pogovor komu povedala, ne!”. Biljana mu je obljubila, da bo držala jezik za zobmi in odvihrala iz pisarne.

Naslednji dan je za ta pogovor kakopak izvedela cela Slovenija, saj se je o tem razpisal časopis Direkt. Zokija so predstavili kot pošast in meščanom dali veliko stvari za v razmislek. Ker se je zgodba razširila tudi internacionalno, je takoj v akcijo stopila PETA (People for the Ethical Treatment of Animals), ki je slovenskemu redarskemu sistemu napovedala vojno.

Mary-Jane Galapagić, predsednica društva PETA: “Popolnoma razumemo gospoda Jankovića! To, da redarska služba v Ljubljani uporablja nedolžne živali za vzpostavljanje reda in miru, se nam zdi sila katastrofalen podatek in nekdo bo moral za to plačat! Lisica je prijazna in nedolžna žival, ki nobenemu noče storiti nič žalega in zelo grdo je, ko jo človek uporablja za krzno, za lov, za aretacijo nepridipravov, za seksualne igrice, ko z njo partner na posteljo priklene svojo partnerico in nenazadnje tudi za začasno nedelovanje avtomobilskih gum. V društvu PETA smo mnenja, da v ljubljanski redarski službi grdo ravnajo z živalmi in smo na sodišču že vložili tožbo. Povezali smo se z ljubljanskim društvom proti mučenju živali, ki bo odvzel vse živali iz redarske službe in jih začasno podaril ljubljanskemu živalskemu vrtu, dokler se za lisice ne najde ustreznega življenskega okolja. Hvala za razumevanje. Cheers!”

Mestni župan Ljubljane Zoran Zoki torej zahteva, da se z lisicami priklene vsak avto, ki bo napačno parkiran, vendar je ljubljanska redarska služba ostala brez živali in zategadelj ne more opravljati svojega dela vestno. Se v Ljubljani kuje kaos? Bo Ljubljana preživela brez košut?

Sociolog in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, prof. dr. Dražen Dujmović-Đekić pravi, da bo sprva težko, a se bo kasneje vse uredilo: “Ljubljana je majhno mesto, v primerjavi z drugimi evropskimi velemesti. Študije kažejo, da je procentualno v Ljubljani veliko, veliko manj avtov kot na primer v Londonu, Berlinu ali Milanu, zato sem mnenja, da odsotnost lisic ne bo pustila prevelikega madeža na ljubljanskih ulicah. V končni fazi ljudje ne bodo pogrešali lisic, če pa jih bodo, bo občinska redarska služba najbrž v ta posel pripeljala novo žival!”

Zaradi zadnjega stavka gospoda Dražena Dujmovića-Đekića smo poklicali na občinsko redarsko službo, a tam nismo mogli dobiti nobenega, saj so bili kar naenkrat vsi na bolniški. Klicali smo tudi na Mestno občino Ljubljane, a tudi tam nismo dobili nobenega. Bojda naj bi za nečem zbolel cel mestni svet. Kakorkoli že, po ulicah so se že začele govorice, da bo občinska redarska služba lisice zamenjala s konji in petelini. Vendar noben še teh govoric ni uradno potrdil, zato jih vzamite z malo rezerve.

Ob koncu vse te štorije se je pripetilo še nekaj, kar je v organizaciji PETA sprožilo nov naval besa. V ljubljanskem živalskem vrtu, kjer so razmere za živali obupne zaradi primankljaja denarja (ljudje na dobrodelnih srečanjih raje nakazujejo svoj denar za izgradnjo NOVE Pediatrično-pediatrične klinike pediatrične), so aktivisti ugotovili, da so lisice hranili z gobovo juho, v kateri je bilo tudi nekaj lisičk. Znova se je oglasila Mary-Jane Galapagić, ki je zdaj vložila tožbo tudi zoper Živalski vrt Ljubljana. Povedala pa je naslednje…

Mary-Jane Galapagić: “Včeraj pozno popoldne smo skupaj z aktivisti organizacije PETA še zadnjič obiskali živalski vrt in na lastne oči videli, kako so upravljalci živalskega vrta lisicam dali gobovo juho. Kasnejše analize v laboratoriju so potrdile sum, da so bile v juhi tudi navadne lisičke, ki rastejo v skupini med junijem in oktobrom v listnatih in iglastih gozdovih, njihov bet doseže velikost med 2 in 5 cm, njihov klobuh pa lahko zraste tudi do 2 cm. Kljub temu, da so zaradi čvrste sestave priporočljiva kuha, je naravnost grozno, da so jih dali jesti mladim košutam. Kanibalizem brez primere! Zaradi tega smo vložili tožbo tudi zoper Živalski vrt Ljubljana, lisice pa bomo vzeli mi in jim omogočili lepšo ter varnejšo prihodnost. Cheers mates!”

Preden začnete brati, kliknite na to povezavo za malo glasbe in jo imejte v ozadju - paše v kontekst! :)

Ležim na postelji in poslušam priredbo na »You are my sunshine«, ki gre nekako takole:

»Luis García,
he drinks sangria.
He came from Barca,
to bring us glory.
He’s five foot seven,
he’s football heaven.
So please don’t take our Lojzek away!«

Nenadoma zazvoni telefon… Ziher je Vajs… »Yo staaaaaari!«, se zasliši iz slušalke. Če se nama ne bi mudilo, bi svoje navdušenje nad tem, da greva v Liverpool, izražala preko mobitela še kar en lep čas.

Vzamem vse kar sem mislil vzeti s seboj, zaprem kovček, pozdravim psa in odidem iz stanovanja. Spodaj me je že čakal »Kanarinac«, Hyundai Coupe, kanarčkasto rumene barve, v katerem je z nasmeškom do čela sedel Vajs. »Kva je?! A gremo v Liverpool?!«, »Staaaaaari!«, »Staaaaaaari!!!«… Gremo! S Simonom in Lukom smo se dobili na počivališču Lom, kjer smo spili kavo in nekaj pojedli. Treba je bilo hitro oditi, saj je bila pot do Trevisa še dolga in nikoli ne veš na kakšno gužvo boš nabasal. Po manjšem zapletu smo že sedeli na letalu. Pot je bila kratka, čeprav se mi je zaradi nestrpnega pričakovanja zdela dolga kot ponedeljek. Ko smo naposled le prišli na John Lennon Airport (ki ima super slogan iz Lennonove pesmi Imagine – »Above us only sky«), smo s taksijem po najkrajši možni poti odšli proti hotelu. Hotel, ki se je nahajal na »Mount Pleasent«, se je imenoval »The Feathers Hotel«. Imeli smo družinsko sobo (5 ležišč). Bojda se v Liverpoolu zelo težko najdejo proste hotelske sobe oziroma jih moraš rezervirati veliko prej – mi smo jo imeli in bila je super! TV, ki je bil malo večji od ekrana na mobitelu, je bil vselej prižgan in preko njega smo spremljali novice na Sky News (ali kaj je že bilo tisto?). Simon je nato iz torbe vzel laptopa in nenadoma je bilo moč slišati Siddhartine pesmi. Great stuff! Že na letališču smo si kupili Carlsberge in po hitrem (po)pitju le-teh smo se odločili, da gremo noč preživeti v mesto.

Hotel je bil relativno zelo blizu centra mesta tako, da smo se hitro prebili do slednjega in tam poiskali restavracijo. Hrana v Liverpoolu (najbrž tudi v Angliji) je kar dobra, čeprav sem opazil, da Angleži ne marajo (ali pa nočejo) soliti hrane, ki je brez soli neokusna (npr. pommes frittes oziroma razno razni krompirčki). Po večerji in kozarcu piva je napočil čas za obiskovanje pubov (=lokalov). V planu smo imeli, da obiščemo karseda čimveč lokalov in v vsakemu spijemo enega ali pa dva piva. Ako me spomin ne vara smo najprej zavili v znameniti Cavern Pub (lokal kjer so svojo kariero začeli legendarni The Beatles). Tam smo spili tri pive in poslušali lokalen band (ime banda mi je ušlo iz glave, najbrž sploh niso povedali kdo so?). Igrali so vse največje rock uspešnice (predvsem pa The Beatles in The Doors). Noro! Česa takega, žal, ni mogoče ujeti v Sloveniji. Pot smo nadaljevali preko več pubov, ki so bili takrat še odprti.

Ko smo morali zapustiti še zadnji lokal zaradi tega, ker so ga zapirali, smo sledili zvoku glasbe. Slednji nas je pripeljal do diskoteke Barakuda. Techno glasba je donela po vsem prostoru, na šanku pa je plesal celo sam George W. Bush. Ni kaj, Angleži imajo pristen humor :) Skratka, zopet pivo, ples, zabava, ogled angleških žensk (situacije je taka: o angleških ženskah po Svetu krožijo marsikateri stereotipi, najmočnejši prav ta, da so grde. No, res je, da se je tu pa tam našla kakšna, ki je bila precej bolj podobna Adiju Smolarju kot pa Ani Kurnikovi, a vendar. Oblačijo se zelo raznoliko – od prefinjenega stila do totalno lajdrastega :) Slednji je najbrž zelo popularen, saj so bile vse skoraj na ¾ gole. :) hehe :) he :) :) :) hehehe :) hehe :) he :) :crackoff: :jizz: :) hehe :) hehehe :) he :)… Res je tudi, da nisem videl niti ene ženske, ki bi znala hoditi v petah. So pa na splošno gledano Angležinje kar v redu. Z eno sem se pogovarjal ob šanku (pristopil zraven, ko je začela mežikati in se smehljati – najbrž ni bilo namenjeno meni, ampak who the fuck cares, we are Liverpool :)) in je bila super. No, bolj ali manj smo se ukvarjali z Rusom in Rusinjo, ki smo ju srečali v enem pubu. Vem, da je bilo ženski ime Olga, čeprav jo je Vajs nenehno klical Volga (socialistični kulak Vajs :)). No, toliko o ženskah :)) in še marsikaj. Ko so tudi diskoteko zapirali, smo šli ven in bili priča pretepu med nekimi mladci (šlo je za majhen pretep, a vendar). Nato sva se s Simonom odločila, da kreneva proti hotelu medtem, ko sta Vajs in Luka še vedno rogovilila po mestu. Zaspali smo ob glasbi, ki je prihajala iz Simonovega laptopa in se naslednje jutro ob glasbi tudi prebudili.

Prvi je seveda vstal Simon, ki je hotel iti na zajtrk. Pridružil sem se mu še jaz, medtem pa sta Luka in Vajs v na pol spancu tarnala nad preglasno glasbo. Odšli smo na zajtrk, po njem pa direktno v uradno trgovino nogometnega kluba Liverpool. Bila je skoraj prepolna medtem, ko je bila uradna trgovina Evertona (Liverpoolov mestni rival), ki je bila poleg, do zadnjega kotička… Prazna. V trgovini smo nakupili stvari, ki se jih v Sloveniji nikakor ne da dobiti (torej karkoli v zvezi z Liverpoolom :)). Vajsi je poskrbel za svojo ženo in ji kupil vijolično LFC kapo, deko, jaz šal, Simon bundo, za Luko pa žal ne vem… Kupili smo veliko skratka. Ura je bila 10 dopoldne in čas je bil za pivo :)

No… Za pivo? Mislil sem deset piv :) Nekje na sredi družabnega popoldneva ob hmeljnem napitku nas je zagrabila lakota in naročili smo si burgerje (prvi burger v življenju, ki sem ga jedel z vilico in nožem). Po kosilu smo odšli v nakupovalno središče, kjer se je nahajala bojda najboljša trgovina s stvarmi Beatlesov na Svetu. Kljub temu, da si tam našel čisto vse kar si hotel v zvezi z Beatlesi, me je presenetilo dejstvo, da je bila trgovina močno polna z razno raznimi majicami pussy-punk skupine Green Day. Svašta :) Odšli smo še v Virgin Records, kjer smo si ogledali vse možne CD-je, DVD-je in knjige – nekaj od tega smo tudi kupili. Ker je Simon izgubil, pred nekaj urami kupljeno zobno krtačko, smo morali še enkrat v nakupovalni center Tesco. Zaradi boja proti dehidraciji je Simon kupil 12-packa Budweiserja :) Prišli smo v hotel, odprli 12-packa in začeli prazniti pločevinke piva. Zraven pa je iz laptopa bobnela glasba nogometnega kluba Liverpool, kakopak…

Pred tekmo je bilo čutiti nekakšno zatišje… Sedeli smo na postelji, gledali »One night in May« (dokumentarec o najboljšemu finalu Lige prvakov vseh časov iz Istanbula 2004/05 med AC Milanom in Liverpoolom), skupaj z Alanom Kennedyjem (»What’s going on? We were 3-nil down and now it’s 3-3! Am I believing this?« :)), Jerzyjem Dudekom (»The boss said, Jerzy don’t be upset, it’s okay… And I said: Don’t be upset?! We’re fucking 3-nil… Oh, sorry… We’re 3-nil down, how can I not be upset?!« in Vladimirjem Šmicerjem (»If we concede another goal, you know, I said this would be bad, very bad, I said! I’m not a particulary good shooter, but you know, sometimes you have to shoot!«). Pravzaprav smo čakali, da bo ura šest popoldne in da se s taksijem odpravimo proti Anfieldu.

Končno smo se pripeljali pred štadion. Anfield – prestolnica nogometa od leta 1892 in dom najuspešnejšega nogometnega kluba v Angliji. NORO! Vajs in Luka sta šla vplačat stave, s Simonom pa sva šla dvignit karte. Za pultom št. 6 je delala zelo (!!!) mična (sleng: »huda ko svina«) mladenka, za katero dvomim, da je Angležinja… Bila je mešanica Anastazije Myškine in še nečesa zelo kul, a 10x bolje :) Po dvigu kart smo se odpravili v Albert Pub – lokal, ki je do zadnjega kotička napolnjen z veselimi in pojočimi Liverpoolovimi navijači! Tam smo spili še zadnje pivo pred tekmo, zapeli nekaj pesmi skupaj z ostalimi, dobili dve nalepki, ki sta narekovali k bojkotu angleškega tabloida The S*n in pravico za 96 umrlih liverpoolovih navijačev na štadionu Hillsborough leta 1989 in se počasi odpravili na Anfield.

Biti na enemu od najbolj znanih in spoštovanih štadionov na Svetu… No… Skoraj te pobere. Brez heca. Z debelimi očmi in usti do tal opazuješ neverjetno lepoto okoli sebe, ljudi, ki živijo za »Rdeče z Anfielda«, se pogovarjaš z varnostniki, vidiš kako nogometaši prihajajo preko igrišča v tunel in garderobe, vidiš še punco Xabija Alonsa… :) Neprecenljivo! Štadion se je počasi polnil in čas je bil, da se usedemo na svoje sedeže. Pred tekmo smo opazovali kako se igralci ogrevajo tako na eni kot tudi na drugi strani. Še najbolj smešna pojava na igrišču je bil David James s svojo novo pričesko, ki je spominjala na Gaylorda Buttfucka iz znanega filma :) Nato je napočil trenutek na katerega smo vsi čakali… Uradna himna nogometnega kluba Liverpool »You’ll never walk alone« - vstani, dvigni šal in poj skupaj z več kot 40.000 glavo množico. Počutiš se kot del VELIKE družine – občutek, ki ga, vsaj po mojem mnenju (call me a bitch or a wanker, I don’t care) ne moreš doživeti kot navijač Arsenala, Manchester Uniteda ali CSKA Londona (Chelsea). Ne moreš pa, če se postaviš na trepalnice. Tekma se je pričela.

Portsmouth je že od samega začetka igral na 0 – 0, zato je bila tekma že takoj obsojena na remi brez golov, vseeno pa je do nas prišel Steven Gerrard (ko je izvajal kot) in nam rekel, naj te pozdravimo Neža! Brez zajebancije! :) Majkéééémi! :) Med tekmo je nek Portsmouthov navijač, ki je sedel za nami, slekel majico in pokazal svoj moder dres, kar je sprožilo val navdušenja med gostujočimi navijači, ki so sedeli le nekaj metrov od nas. Ni minilo dolgo (pravzaprav prekleto malo), ko so do njega prišli policaji in ga odpeljali ven. :) Možnost, da bo prišlo do kakšnega pretepa na angleških štadionih je torej približno takšna kot je možnost, da mi človeška ribica v Postonjski jami vrže top predmet v glavo, zaradi katerega postanem navijač Manchester Uniteda ali pa nagravžen kot Wayne Rooney. Nična torej. :) Tekma se je končala in odšli smo proti mestu. Tam smo seveda, kot je že v navadi, odšli v lokal na pivo. Zopet smo obdelali več lokalov. Najljubša sta mi bila The Liverpool pub (v katerem je Anglež prosil Luko naj mu iz reke Mersey prinese hobotnico za solato, po tem, ko je Luka vprašal, ali se kdo sploh v tej reki kopa – scena, ki me še dan danes spravi v krohot) in Flanegan’s Apple (lokal, v katerem vrtijo irsko glasbo v rock izvedbah in dejansko deluje kot lokal, ki se nahaja nekje v 19. stoletju). V zadnjem lokalu, ki smo ga obiskali tisto noč (tistega jutra :)), mislim, da se je imenoval The Grapes, smo srečali, vsaj kar se mene tiče, huligana. Povsod po obrazu same brazgotine, členke je imel nekje pri komolcu… Prišel je do nas, se zadrl in pokazal svoj tattoo (Liverbird na podlahti). Simon je nato slekel majico in pokazal tattoo Stevena Gerrarda z evropskim pokalom – takoj sta bila prijatelja :) V kotu je z Vajsom ali pa s Simonom (ne vem, mogoče tudi z mano ali pa z Lukomm) koketirala neka starejša gospa. Kakorkoli že, odšli smo proti hotelu in se želeli naspati pred odhodom domov naslednji dan. Spali smo, tako kot prejšnji večer, nekaj več kot 4 ure in se zopet odpravili na zajtrk. Uživali smo še zadnje trenutke našega izleta in s taksijem odšli proti letališču. Taksist je imel v avtu vklopljen radiu, na katerem smo poslušali provokatorja (»Bloody illegal immigrants! They come to our country for free! We need to put an end to all this and send them all to prison! I can’t believe we are so sympathetic! All illegal immigrants must go to prison… And I’m not a racist, though…«). Ko smo plačali taksistu, smo se od njega poslovili on pa nam je nazaj zavpil: »Fuckin’ foreigners!« in odpeljal. Enostavno vzljubiš ta »Scouse humour«!!! :) Na letališču smo šli mimo kontrole relativno hitro, z izjemo Luke, ki je moral tam pustiti vseh 10 vrst omak, ki jih je hotel prinesti domov. Pot se je končala.

Kljub temu, da se je tekma končala neodločeno, je bil občutek stati na Anfieldu skupaj z več kot 40.000-imi »verniki« in z njimi peti You’ll never walk alone in druge navijaške pesmi totalno adijo (=fucking mindblowing). Vsekakor se bom v bližnji prihodnosti znova vrnil v Liverpool, v mesto, kjer smo spili ogromno piva (čudi me, da smo še živi :)), kjer so okoli nas frčala na ¾ gola dekleta (:crackoff:, :jizz: ha ha :) haha :) ha :)), kjer sem po grlu spravil najbolj neokusno stvar do zdaj (salt&vinegar chips – slan in kisel čips), kjer je bila najpogostejša besedna zveza: »Four lagers, please!« ter »Cheers mates!« in kjer sem se nenazadnje imel »Godidog, Bendigedig…YSBRYDOLEDIG!«, kar po valežansko pomeni: »Odlično, briljantno, navdihujoče!«. Hvala celotni klapi za vse (Vajs, Luka, Simon), še posebej Simonu, brez katerega to ne bi bilo možno! I love you guys (no homo!)!!!

Video
Na Anfieldu pred tekmo
V Cavern Pubu

Slike
Slika 1: Liverpool
Slika 2: Pred hotelom (Vajs, Luka, Simon)
Slika 3: V hotelski sobi
Slika 4: V Cavern Pubu
Slika 5: V Cavern Pubu
Slika 6: Vajs, iščoč odprtega lokala: »Christmas party na koncu novembra… WTF?!«
Slika 7: Simon, v ozadju čustveno razpoložen EMO konj :)
Slika 8: Pivooooo
Slika 9: Simon v elementu
Slika 10: V hotelu pred tekmo
Slika 11: Pred svetovno znanim Kopom (Luka in Vajs, Simon je v ozadju jedel burger with chips)
Slika 12: Simon in Vajs na Anfieldu
Slika 13: Moja malenkost na Anfieldu
Slika 14: Med polčasom
Slika 15: Med polčasom
Slika 16: John Lennon Airport, Liverpool

Objavljeno na tnsvet.tuditi.delo.si, sexylep.blog.siol.net in forum.lfc.si.

Danes, ko sem pospravljal stanovanje, sem med tisoč in eno mapo našel svoje spise, ki sem jih napisal v rani mladosti. Te spise sem moral pisat, ker je mama želela, da ima sina, ki ne bo pozabil pisati. V največji meri (spisov je kar nekaj) sem moral spise, zaradi takšnih in drugačnih vragolij, pisati za kazen! Nekaj jih je pa tudi napisanih kar tako (najverjetneje je mama opazila, da mi je dolgčas in mi dala naslov, na katerega sem moral napisati nekaj stavkov ali pa celo strani).

Odločil sem se, da svojo rano mladost preko teh ‘umetnij’ razkrijem tudi vam. Seveda ne bom objavil vseh, ker jih je preveč (pa tudi ne da se mi tipkati), nekaj pa jih lahko preberete spodaj…

19. 11. 1995 :: Zakaj imam rad svojo družino?
Svojo družino imam rad zato, ker mi pomaga, ker je prijazna in, ker ni prehuda. Moja družina in jaz imamo dva avta. Še vedno imamo starega nissana in jugota. Moji sestri je ime Darja, moji mamici Milena in mojemu očku je ime Rado. K naši družini spada tudi naš veliki ljubljenček Nino. Nino je majhen pes. Star pa je že deset let. Vsi ga imamo zelo radi. On pa ima od vseh najraje mamico. Oči dela elektromotorje, mami dela pri zdravnikih, moja sestra je v gimnaziji Šentvid, jaz pa hodim na O.Š. Mirana Jarca.
Očita imam rad, ker mi vedno kaj prinese, mamico imam rad, ker mi pomaga, Darjo imam rad, ker se z mano igra, Ninota imam rad, ker se vsako jutro crklja pri moji postelji, sam sebe imam rad, ker sem si všeč.

19. 11. 1995 :: Moj pes
Mojemu psu je ime Nino. Nino je pudel. Mojo mamico in očeta zvoha oddaljeno sto metrov. Nino jé: srčke, meso, klobase, čokolade, piškote, želodčke in… Ninota zadnje dneve bolijo tačke, ker ga je v Novem mestu zbil avto. Zelo je srčkan. Upam, da bo živel še veliko let.

27. 11. 1995 :: Zakaj dražim Ninota?
Ninota dražim zako, ker se mi zdi to fino, da malo zbeži. Potem sem malo razmislil kako bi bilo, če bi me nekdo dražil, ki ga ne poznam. Naslednjega dne je to izvedela mami. Zato sem mogel pisati tale spis, ki ga pišem zdaj. Ne bom ga več dražil.

2. 12. 1995 :: Zakaj sem kupil cigarete?
Cigarete sem kupil zato, da probam kako se kadi. Nisem znal kaditi, zato sem vse cigarete vrgel v smeti. Okus nevem kakšen je, ker nisem znal kaditi. Cigareta se sploh ni prižgala. To cigareto sem vrgel čez balkon. Nikoli več ne bom kadil, ker mi cigarete niso več pri srcu. Nevem zakaj mi je prišlo na misel. Mami tudi ne bi kupila CD-ja, če ga ne bi preizkusila. Tak sem bil tudi jaz. Tako je bilo po resnici.

2. 12. 1995 :: Zakaj lažem mamici in očku?
Lažem zato, ker mislim, da mi bosta verjela. Tokrat se sploh nisem zlagal. Vidva sploh ne razumeta kaj jaz govorim. Po resnici sem povedal vse, a vidva sta rekla, da lažem. Prav ostal sem brez besed. Samo to kar sta vidva rekla ni res!

7. 3. 1996 :: Zakaj uživam, ko se mami dere name?
Mami mi je danes zjutraj naročila naj pospravim stanovanje. Posesal in pospravil sem ga, ter pomil posodo. Ko je prišla domov mi je dala za jesti kanelone. Nato je pregledovala stanovanje. V kopalnici je našla nekaj smetk in takoj začela vpiti. (kakor v pepelki). Seveda sem sopihal kot vlak. Cel dan se trudim in pospravljam, potem pa začne vpiti, da je vse zanič. Vedel sem, da bo tako. Tako je bilo vsakič. Bila sva prijatelja potem pa je začela vpiti zaradi nekaj fick. Nato je Darji padla palica. Ploskal sem ji, ker sem bil tako jezen. Takrat pa je postala tako penasta od jeze, da sem se raje skril. Nato me je za konec še mahnila okoli glave.

24. 11. 1997 :: Danes ima mami rojstni dan
24. 11. je dan moje mame. Napisal sem ji že pismo, v katerem sem ji napisal pesem in voščilo. Nisem imel denarja, zato nisem mogel kupiti nič dobrega. Ker pa je mama dobrega srca, je vzela pismo kot darilo. Oče ji je kupil prekrasno zapestnico, Darja pa lepo vrtnico. Babi je dala mami cel kup stvari. Jaz pa sem vseeno srečen, ker imam tako mamo.

27. 12. 1997 :: Zakaj imam rad Božične in Novoletne praznike
Božične in novoletne praznike imam rad zato, ker takrat ni šole in dobivam darila. Všeč mi je tudi zato, ker takrat potujem k Stricu Borisu in teti Anici. Zelo sta prijazna.Babi nam peče božične dobrote. To so: peciva, kolački, kruhki, bureki in… Če je veliko snega grem smučat in sankat. Gledam tekme, se zabavam in skačem.
Božični prazniki so v tednu četrte adventne nedelje. To pomeni, da se je pred 1997-imi leti rodil oče vseh zemljanov Jezus Kristus. Novoletne praznike pa kot vedno preživljam doma. Gledam rakete, iskrice, pokajoče se petarde in…
Zelo so mi všeč prazniki.

Slovenija, dežela v kateri naj bi se cedila med in mleko, je trenutno v rahli krizi, saj se je pričelo matematično preseljevanje Romov in točke A v točko B. Trenutno bi situacijo lahko opisali kot ‘daljica’, ki je Slovenci in Slovenke nočejo (nočemo?) sprejeti. Vsi bi radi ‘premico’ ali pa kar stožec; da o tetraedru sploh ne začnem govoriti! Ker je romska problematika trenutno zelo v modi, so se na problem odzvale tudi razno razne missice, ki so spoznale, da so svoja oprsja že izkoristile do maksimuma. Zdaj je čas, da uporabijo tudi svoje možgane.

Ambrus, ki je nedavno postal središče Evrope, je glavno jabolko spora med Slovenci. Nihče noče imeti Romov za svoje sosede – pravijo, da se Romov bojijo. Bojda naj bi romski otroci celo zahtevali, da se punčka nekega vaščana polula pri odprtih vratih. Nadvse zanimivo. Spet drugi pravijo, da so jim Romi poskušali zažgati hišo, posiliti živino v hlevu ter pognojiti trato pred hišo, tako da bi slednja zrasla v višave in vaščane odsekala od Sveta. Ljudje so se odločili, da temu naredijo KONEC! Nihče ne bo teroriziral slovenske matere sinov in hčera. Nihče ne bo posiljeval slovenske živine! Nihče ne bo gnojil slovenske trate! Bog obvaruj vsakega tujca, ki si bo upal pogled usmeriti na mogočno slovensko Lipo! Začel se je upor – Romska Revolucija.

Missici (imena smo ‘zamaskirali’), Nina Mali in Sabina Stropnik, sta se odločili, da bosta o tem problemu spregovorili na glas ter javno predstavili svoja stališča. Nemudoma smo z njima opravili intervju, ki je trajal presenetljivo malo časa. Pa si poglejmo…

Mitja Sexylep: »Zdravo punci!«

Missici: »Čauči bauči, ohči splohči dohči!«

Sexylep: »Kako to, da sta se odločili o trenutni problematiki z Romi spregovoriti na glas?«

Nina Mali: »Spoznala sem, da sem trg prenasičila s svojimi joški in da so se me ljudje naveličali. Kar naenkrat ni bilo več nobenih ponudb za snemanje reklam, brisanje dojenčkovih ritk in tako dalje. Spoznala sem, da sem svoje atribute izkoristila ‘do daske’. Zdaj je čas, da predstavim še svojega največjega – glavo!«

Sabina Stropnik: »Se strinjam!«

Sexylep: »In vajino stališče glede Romov je?«

Sabina Stropnik: »Jaz mislim, da so to manjvredni ljudje, ker so oblečeni skrajno nemodno. Oblačijo se v obleke, ki so bile popularne v poznih šestdesetih letih. To ni normalno, sorry!«

Nina Mali: »Poleg tega sem opazila tudi, da ženske nikoli niso nališpane. Po Svetu hodijo kot, da bi jih pred minuto krava ‘izbacila’. To ni normalno! Ženska se je začela s pudrom od Max Factorja mazati že v prazgodovini. Res je, da takrat niso poznali Fructis šampona iz Garniera… Saj veš… Tistega, ki vsebuje sadne koncentrate in formulo za lažje razčesavanje las brez občutka obteženosti… Kljub temu, da niso poznali tega fenomenalnega šampona, so si umivali lase in so dišali po sadju. Tega Romi ne počno in to jim najbolj zamerim!«

Sexylep: »Se pravi ne marata ljudi, ki so mogoče malo manj čisti kot ostali?«

Nina Mali: »Ja! Točno tako! Če želijo živeti v Sloveniji naj se slednji podredijo. V ustavi RS sigurno piše, da po Sloveniji ne smeš hodit naokoli s ponarejenimi Lacoste majicami in plombami v zobeh ali pa celo brez zob! Če hočejo živeti tu naj se podredijo.«

Sabina Stropnik: »You go girl! Jaz bi se tudi podredila njihovim zakonom, če bi šla živet v… V… Kje oni že živijo? Če bi šla živet v Republiko Romsko oziroma Združene Države Romske ali kaj? Jaz bi se 100% podredila. Ker pa me tja ne vleče, je pač tako kot je.«

Sexylep: »Mogoče pa Romi ne dajo toliko na modo in razmišljajo glede tega tako kot ‘panksi’ v sedemdesetih?«

Nina Mali: »Stari pa kje ti živiš? Živimo v času amerikanizacije! Tam ni bilo panka, tam sta že od nekdaj Jade in Maybelline. Slovenci smo podedovali te super stvari od njih in za to moramo biti hvaležni! Kakšni panksi neki! To je čreda drhal, leglo bolh in ne vem kaj še vse! Zdaj mora biti vsaka stvar na posamezniku ‘firma’! Če tega ni, si out! Preprosto!«

Sabina Stropnik: »Jaz bi rada dodala še to, da so panksi eni navadni cigani narkomanski! Vsi so isti! Samo pijejo, boli jih k**** za vse. Ma, da je moj otrok panks, ga darujem božanstvu tako kot so Ojdipa darovali, ko je bil star tri dni! Za nogo bi ga pripela na drevo in ko ga j***! Romi so isti kot panksi; v bistvu so Romi panksi! Eni butasti ljudje, ki se oblačijo sila nemodno. Take bi moral zapret! Zapret!«

Sexylep: »Čakaj malo Nina, mar ni bil tvoj oče panker, ko je bil mlajši?«

Nina Mali: »Ja, in?«

Sexylep: »Se pravi, če me spomin in razum seveda ne varata, si pravkar svojega očeta označila za, kot navajaš ti, leglo bolh?«

Nina Mali: »Ne! Moj oči je kul! Vsak dan mi da Mercator Pika kartico, da grem po nočno kremo in tampone! On je ful v redu! Vsi ostali so legla bolh!«

Sexylep: »Pa se ti ne zdi, da je to sila nepravično, da vse mečeš v isti… Ah… Brez veze. OK… Sabina, slišal sem, da je tvojo kolegico pred nekaj leti povabil ven Rom in da je prišlo kasneje do komplikacij. Mi lahko poveš kaj več o tem?«

Sabina Stropnik: »Seveda! Moja kolegica, ki je sedaj mati dveh bebavih in jalovih hčerk, je sedela na verandi. Kar naenkrat je do nje prišel nek Rom in jo vprašal, če bi se šla z njim peljat po pokrajini in kasneje na pijačo. Bila je zgrožena! Še dobro, da je prišel mimo njen brat in rekel: ‘Bejž stran romska golazen! Če bo kdo seksal z mojo sestro, bom to jaz!’«.

Sexylep: »Uuuu, j*ba! Am… To me je malo presenetilo, moram priznat. Samo malo, da se zberem. OK! In, si upata podati kakšno rešitev na trenuten problem v zvezi z Romi?«

Nina Mali: »Ja! Jaz sem za to, da se Romi začnejo podrejati nam, Slovencem in Slovenkam, ker so pač manjvredni. Upoštevati morajo naše zakone, ki narekujejo, da se človek ne sme premakniti iz hiše, če ni do vratu okiten z oblekami, ki so ‘firma’.«

Sabina Stropnik: »Jaz bi zraven še dodala, da bi morale romske ženske malo manj denarja porabiti za hrano ter ostale osnovne življenjske potrebe in več za make-up! Zapomni si, šminka in maskara sta ključ do uspeha!«

Sexylep: »OK, hvala, ker sta si vzeli čas za ta kratek intervju, vem, da sta zelo izmozgani zaradi prenatrpanih urnikov…«

Missici: »Ja, res je. Nam, missicam, ni lahko. Vsak dan moramo vstati že ob enajstih dopoldne in pričeti z delom za pol ure ob dveh popoldne. Groza! Nato še obisk kozmetičnega salona in pitje najdražjega šampanjca v diskoteki… Težko nam je, res nam je težko. Hej, gremo danes žurat v Global, kjer se odvija najboljša zabava nad mestom? Lahko ti zrihtava VIP sedež? Kaj praviš?«

Sexylep: »Ne, ne, jaz sem panks pod krinko. Grem na Metelkovo.«

Missici: »Aaaaaaaaaaaaaaaa!!! Pankur! Pogovarjale sva se s pankurjem! Groza! Joj, prejoj! Takoj greva domov storit samomor!«

Pa naj še kdo reče, da missice razmišljajo le s svojimi joški.

Do nedavnega Bogu za ritjo, dandanes ena izmed največjih svetovnih atrakcij. Majhen kraj, ki ima v bližini nekaj Romov, je čez noč zaslovel po vsem Svetu. AMBRUS! Najbolj zaslužni za to so seveda Romi, ki so poskrbeli, da se je o Sloveniji začelo govoriti tudi čez lužo. Razni športniki, politiki, Iris Mulej ter turistične propagande niso bili uspešni pri promoviranju Slovenije v tujini (predsednik Drnovšek se je nekaj trudil, a je najdlje prišel do pečene koruze v Bocvani, op.p.).

Zaradi slabega promoviranja Slovenije je v slednjo vsako leto prišlo manj turistov , kar je pomenilo, da je na tem področju vsako leto ostalo brez službe vedno več Slovencev in Slovenk. Država je začela propadati. Zaradi primankljaja v državnem proračunu, so se v vladi odločili, da bodo uvedli davek na prehojeno pot posameznika (DPPP) ter davek na izdihane emisije CO2 (DIECO2) . Državljani in državljanke RS so bili kajpak zgroženi in nemudoma so pričeli s protesti, ki so v celotni Sloveniji zahtevali na tisoče žrtev (največ je umrlo pripadnikov najnižjih slojev, seveda). Policaji so s pendreki pretepli vsakega, ki je bil tisti čas na ulici, policijski psi so polulali vse gume na parkiranih in vozečih se avtomobilih, Uroš Slak je še vedno vodil oddajo Trenja… Skraka, odvijal se je pravi kaos!

Namesto, da bi se vzpostavil red, so se razmere iz dneva v dan še bolj zaostrovale. Predsednik vlade RS, gospod Janez Janša, je bil na uradnem obisku v Luksemburgu, kjer se je s tamkajšnjim bančnikom pogovarjal o novih epizodah ‘Grim’s adventures of Billy and Mandy’, namesto, da bi ostal v Sloveniji in poskušal pomiriti strasti, ki so se razvnele do neprepoznavnosti. Prav tako je kozla ustrelil tudi predsednik RS, gospod Janez Drnovšek, ki je med tem časom uradno obiskal perujsko pleme Ahari in z njimi pod vodo nabiral školjke.

Zaradi vseh teh tegobnih razmer so se Romi iz Ambrusa odločili, da temu kaosu naredijo konec. Prišli so do slovenskih sosedov in jih prosili, če lahko opravijo klic v parlament. Ambruški prebivalci so se takoj zgrozili in brez oklevanja poklicali policijo. Slednja se je z marico pripeljala v Ambrus v pičlih dvanajstih sekundah ter štiriintrideset Romov natrpala v vozilo, ki se mu neuradno reče ‘kibla’. Tamkajšnji prebivalec, Jože Kranjski - Štajerski, je policistu pomagal napisati uradni zapisnik, na katerem je pisalo:

“Smo poštena družina s štirimi otroci, ki so stari dve, tri, sedem in enainštirideset let. Nikoli nismo nikomur storili nič žalega. Vedno smo bili prijazni do vseh. Smo zavedni Slovenci in doma se pogovarjamo samo v stari cerkveni slovanščini. Jemo samo govejo juho, kranjske klobase ter zelje. Če v svoji bližini opazimo kaj neslovenskega se zaklenemo v klet, poslušamo radijski sprejemnik in pridemo na plan takrat kadar po radiu sporočijo, da je vse varno. Tako je bilo tudi pred uro in pol, cenejni gospod policist. Danes je nedelja in vsi smo bili doma ter srebali govejo juho z rezanci. Kar naenkrat smo zaslišali lajež našega čistokrvnega nemškega ovčarja Martina Krpana, ki ga ljubkovalno kličemo tudi ’slovenske matere sin’. Jaz, Jože Kranjski - Štajerski, rojen 25. junija, 1937, po poklicu Slovenec, sem brez pomisleka odšel v vežo in iz omare potegnil polavtomatsko puško ter sekiro. Pridem na dvorišče in zagledam veliko skupino ambruških Romov. ‘Hočejo izvesti invazijo na mojo hišo in moje ozemlje… Jejhata! V boj za narod svoj!’, sem si rekel in zbežal nazaj v hišo, poklical policijo, E-plus, Uroša Slaka iz oddaje Trenja ter voditeljico oddaje Preverjeno. Zgodba o romski golazni se mora čimprej razpasti na vse medije! To kar govorijo oni, da so hoteli poklicati samo v parlament je živa laž, gospod policist! Ko so prišli na moje dvorišče so ukradli vse kokoši, peteline, putke, oblačila, ki so se sušila na vrvici, potacali vse jurčke, ki so rasli ob mogočni lipi ter zahtevali, da se moja sedemletna hčerka polula pri odprtih vratih. Tega enostavno nisem mogel tolerirati! Takoj sem poklical vas in hvala, ker ste rešili moje ozemlje ter mojo družino pred naravnost ogabno golaznijo romsko. Boste ostali še deset minut pri nas, da vas postrežemo z bezgovim sokom, ocvirkovo potico ter jabolčnim zavitkom?”

Policist je po popoldanski malici odpeljal ambruške Rome v Bršljin, kjer so tamkajšnjo osnovno krstili za ‘cigansko’ šolo. Zaprl jih je v učilnico 12A, v kateri so včasih poučevali slovenski jezik. “Tukaj sedite in se učte slovenskega jezika, golazen ciganska! Nimate pojma kaj je to slovenski jezik, umazanci odurni! Marš! Cigani raus! Sieg…” - ravno, ko je hotel dopolniti stavek s svetovno znano nacistično frazo, ga je na mobilni telefon poklical šef. “Si kaj storil v zvezi z ambruškimi Romi?”, ga je zanimalo. “Da, gospod šef. Sem. Vsakega posebej sem v lastnem avtu pripeljal v Bršljin, kjer sedaj na travniku grizljajo kislo biljko. Zelo so pridni. Bom vse napisal v poročilu, važi? Gospod šef, danes zvečer vam ga pošljem po mailu. Hvala, ker ste me poklicali in zapomnite si - nikoli Vas ne bom razočaral!”, je odvrnil policist.

Policist je nato odšel v marico, kjer je imel ‘parkiranega’ svojega laptopa. Zagnal ga je, odprl program Microsoft Word oziroma Mikromehko Beseda ter pričel s pisanjem poročila:

“Zadeva: Poročiu!
Skratka, dons sm dobiu klic s hiše od enga kmetavzarja Slovenskega, da so v bližini Ciganski romi. Takoj sm šou na avto in zvozu tja in zagledou kako so cigoti klal vse prašiče s nožem in družini Kranjski Štajerski grozil z škarjami. Ko sem jih ogovoril se je vidl da nimajo pojma o Slovenskem jeziku in da ne znajo sploh pričat ta jezik! Očitn jih bom js mogu naučit Slovenske slovnce! To ne morš verjet! Najraj bi jih vse postrelou pa se nočm spustit na njihovo ravn, a veš stari… Prokleti dripci! No pol sm poklicou okrepitve in smo z skupnimi močmi ustavl to cigansko teroriziranje. Majkicu jim ej kradljivo… Pol sm slišou najbolši vic v tem letu k so rekel da kaj jih tepemo ker so pršl sam telefonirat in da so lepo prosil soseda da jim odstopi telefon za par minut. HAHAHAHA! Si prectavlaš??? Kdo bo tej golazni kej werjew? Skratka poleg to da kradejo grozijo pa koljejo prašiče in tacajo po gobah so zdej ratal še lažnivci. Js predlagam da jih wse… Sej veš kwa mislm, an? Drgač pa šefe stari, kwa če bi midva šla kdaj skp wn? A? Ej stari jz te tok missam, dej prrajdi se kej naokol, da greva mau hengat s frendsi pa na kak drink, a getaš to? Al ti eksplejnam? Dej se pišewa. Ajde.”

Poročilo je oddal šefu, ki ga je nato poslal na več naslovov. Priromal je v večino tiskanih medijev, na televizijo in v hišo gospoda Hanžka. Državljani in državljanke RS so kar naenkrat preusmerili vso svojo pozornost na Ambrus in tamkajšnje Rome. Začeli so se boji, ne boji, mesarska klanja glede konfliktne situacije med Romi in tamkajšnjimi slovenskimi Slovenci ter Slovenkami. Vsak dan so na POP TV in Slovenija 1 snemali oddaje z okroglami mizami, v katerih so se iskrile iskre, ki so včasih skoraj zanetile požar. Tudi v Trenjih je prišlo do grozovitega trenja med levico in desnico. Med reklamami so se večkrat pomerili s pestmi, z izjemo Iva Hvalice, ki je s časopisom okloftal vsakega, ki se je drznil stopiti nasproti. V oddaji Trenja so odgovorni uredniki gledalce preko ankete spraševali naslednje vprašanje: “Kdo vodi našo državo?”. Bila sta možna dva odgovora: “Pravi, nepopustljivi, ponosni, Slowenien über alles, Slovenci” in “Smradu in ciganskosti željni idioti”. Več glasov je prejel prvi odgovor, in sicer okoli 97%. Postalo je uradno - slovenski narod je nestrpen.

Povsem drugače o situaciji z ambruškimi Romi menijo tuji mediji, predvsem ameriški New York Times ter angleški Daily Mirror.

New York Times je zapisal: “People in Slovenia are becoming gipsiephobic. Everyone are terrified of Ambrus’s gipsies, who are believed to be quite nice. People of Ambrus are protesting against Ambrus’s gipsies, because they believe the gipsies are killing their pigs, molesting their young children, having sex with their guard dogs and are most probably related with Usama bin Laden. I, the reporter Ian Jones, went there and saw the whole situation. Ambrus’s gipsies aren’t muggers or rapists or killers. They are just ordinary people who are a little more dirty than other inhabitants of Ambrus. This seems to be the problem, you see. People in Slovenia don’t like dirty people, although I have seen quite a few Slovenians dirtier than baby’s bottom after it shits itself in the middle of the night. Slovenians don’t like multicultural environment, because it is believed that this kind of environment will destroy them all in a two weeks’ time. Therefore you rarely see a muslim or any other religious people who aren’t catholics. I think that Slovenians should thank Ambrus’s gipsies for promoting their country throughout the World. Before this riots in Ambrus began, Americans didn’t even know what was Slovenia, let alone where was it. Now, after these riots, people know exactly where Slovenia is and there is no secret that Slovenia is becoming a prime destination for this summer holidays. The turist levels in Slovenia will get sky high, thanks to Ambrus’s gipses. Ambrus’s gipsies should get a reward for this - but what do they get? Public abuse! Slovenia is a barbaric country with rednecks and hillbillies all over.”

In kaj je napisal angleški Daily Mirror?

“The situation with Ambrus’s gipsies in Slovenia went totally out of hand, mates. People in Slovenia are becoming nazis and are no better than fucking Hitler, Himmler or other German twats. Let me explain some facts to you, reading lads.

Slovenia is one of the smallest countries in the World and therefore needs tourism badly. Before riots in bloody Ambrus, people didn’t even know who the hell is Janez Jansa or Janez Drnovsek, nevermind Iris Mulej or Nina Osenar. Nobody knew that Slovenians even existed. When Anton Rop went to see our prime minister, Tony fucking Blair, he tried to explain from where he is, but nobody understood. After the meeting, Blair got so confused that he went to his office, called the camera crew up and spoke through his office to Great Britain. In this short 2 minute clip, he asked if people of Britain would be so kind and let him know where this tiny ass Slovenia is. Nobody responded which indicated that people in Britain think Slovenia is a part of East Italy or South Austria. Some of them still think that Slovenia is a small valley in West Croatia.

But all that changed! Suddenly, Ambrus’s gipsies made sure that Slovenia’s name is heard all over the World. They made sure that via great publicity, Slovenia gets sky-high levels of tourism. They singlehandedly made sure that people in Slovenia get jobs in the sector of tourism. And, are Slovenians grateful for that? Bloody no! They don’t give a monkeys’ toss! They see Ambrus’s gipsies as the no. 1 enemy of Slovenians in the last 200 years. Every Slovenian forgot about the first and second World War. Suddenly, there is no nazi-fascism, in the forties, just Ambrus’s gipsies. The history changed.

Slovenia is a barbaric country where people who don’t have a grain of brain inside their tiny little heads, rule the whole country. Indtead of helping Slovenians through these hard times of violence, Slovenians’ government went in Kuwait and chatted about poligamy in muslim world with some 9 year-old Kuwaiti children.

However, people like Bill Gates, Donald Trump, The Sultan of Borneo and Severina Vučković, are very interested in buying a property in Slovenia. They are willing to buy properties in Slovenia, make shure of a better social services and a better life standard. And this wouldn’t have happened if there were no gipsies in Ambrus. When will those dumb wankering Slovenians realize that?
- Johnny Vicious and Sid Rotten, Ambrus, Slovenia, EU for Daily Mirror”

Ambruški Romi so torej za Slovenijo naredili marsikaj dobrega, a tega nekateri Slovenci pač ne vidijo oziroma nočejo videti (slepi ljudje niso upoštevani). Norijo in nad Ombudsmana Hanžka pošiljajo uroke, ki bi mu takoj prinesli smrt - ne zavedajo pa se dejstva, da če bi bili v položaju, v kakršnem so danes Romi (ne samo ambruški), bi Hanžku nudili oralni seks samo, da bi v njihovem imenu izrekel kakšno dobro besedo. Potrebno se je znebiti stereotipov in to čimprej, sicer se bomo v vsaki situaciji delili na ‘naše’ in ‘njihove’. Je to res kar potrebujemo v tako majhnem narodu kot je slovenski?

Nedavno sem na svojem blogu (natančneje tale objava) odgovoril uporabnici ‘Ena punca’, ki ne mara bebavih reklam. Tudi meni gredo bebave reklame sila na živce. Ne vem ali nas imajo tisti, ki snemajo reklame za totalne bebce ali kaj? Vse reklame so bile narejene zaradi dolgčasa. Lep pozdrav! Cheers mates!

ITAK PAKET (MOBITEL)

BREF ČISTILNI GEL

Otrok se igra na stranišču z avtomobilčki. Ima dve formuli, v eni sedi Michael Schumacher v drugi pa Nigel Mensel. Dirkalna steza je rob straniščne školjke…

Otrok: “In Nigel Mensel je tik ob boku Majkola. Vuuum, vuuuum, brrrrrrrr… Še malo pa… U p*zda!”

(Formula pade v školjko, zato se otrok z roko odpravi rešit Nigela Mensla - istočasno na strinišče pride mama)

Mama: “OJEJ! OJEJ! JEJHATA!!!”

(otroku zada ornk šamar okoli ušes in ga potegne stran od stranišča… Čez 2 tedna se otrok zopet igra na stranišči in ima, za razliko od zadnjič, zdaj zelo vesel in razigran obraz. Pred njega stopi mama in začne govoriti…)

Mama: “Moje ime je Hana Suralova in sem po poklicu diplomirana infektologinja, diplomirala pa sem v Bratislavi. Kot zdravnica vem, da se v straniščni školjki nahajajo zelo nevarne bakterije, ki so plod naše dnevne rutine. Do nedavnega nisem mogla sploh iti na stranišče, saj sem se bala, da me bo v rit ugriznila bakterija. ZDAJ PA TEMÚ NI VEČ TAKO, saj imamo doma novi BREF čistilni gel, ki fenta še tako trdoživo bakterijo! Zdaj je stranišče čisto kot še nikoli prej.”

Otrok: “Mami, jaz sem lačen!”

Mama: “Kar tule počakaj, Mirko! Bomo danes jedli kar na stranišču, ker je vse tako čisto, saj sem zjutraj uporabila BREF WC čistilni gel, ki deluje anti-bakterialno na karkoli ga daš!”

URO KASNEJE

Mama: “Izvoli Mirko, tule je tvoje kosilo. Če si žejen lahko piješ kar iz školjke…”

Otrok: “Mami, nimam vilice, pozabila si mi jo dati!”

Mama: “Uporabi kar metlico…”

ABTRONIC

Vsak dan delate od 6h zjutraj pa do 21h zvečer? Preprosto ne najdete časa za telovadbo? Ko slišite besedo ‘fitness’, jo morate poiskati v slovarju, ker ne veste točno, kaj to pomeni? Imate nekaj odvečnih kilogramov, pa se jih ne morete znebiti niti z liposukcijo ali drugimi operativnimi posegi? Ste večkrat jezni in depresivni? Vaših težav je konec! Predstavljamo vam ABTRONIC, napravo, ki dela namesto vas! Da, res je! Nikoli več se ne boste potili ob mukah - zdaj se boste potili in niti ne boste vedeli, da to počnete. No, najbrž bodo vašo skrivnost izvohali bližnji, ki se bodo spraševali od kod tako močan vonj po znoju, a vseeno. ABTRONIC je novost v svetu fitnessa in vam lahko spremeni življenje čez noč. Deluje tako, da ga enostavno pripnete na telo in v trenutku začne ta naš novi izdelek delovati! Deluje namreč tako, da z rahlimi dražljaji vzburja mišice, ki delajo same od sebe. DA! PRAV STE SLIŠALI! Same od sebe! In to nima veze z gladkimi mišicami, saj vam hrbet obrnejo tudi prečno-progaste! Pa si poglejmo kaj sta pravila zadovoljna uporabnika…

Radovan Mrkaić: “Jaz sem delal 12 ur dnevno in našel čas za fitness zelo pozno zvečer. Ampak kurc, ko so vsi fitnessi takrat zatvoreni. Potem sem kupil ABTRONIC in življenje se je v hipu spremenilo… Kar naenkrat dobil sem neke mišice v obliki radiatorja po trebuhu in to je zelo ‘pičkohvatno’! Odkar uporabljam ABTRONIC, se nikoli več ne bojim, da se bom zjutraj zbudil sam!”

Franjo Pekić: “Redno sem hodil v fitness in tam dvigoval uteži po 10kg. Nato sem imel hudo prometno nesrečo in bil sem zelo žalosten, ker nisem smel med okrevanjem telovadit! Pa mi je sestra priporočila ABTRONIC! Sem ji rekel, da je to ena navadna TV propaganda, pa je rekla, da me lahko edino to osreči. Pa sem si rekel ‘klinc gleda moja stališča, kupim!’. In ni mi žal! Ta naprava deluje fantastično! Zdaj, ko sem zdrav kot riba, mi niti ni več treba hoditi v fitness, saj mi ABTRONIC povsem zadošča. Pa ne govorim zdej tega, ker je to reklama pa ker se zadaj rola tekst… Ampak, res no! To je super! S pomočjo ABTRONICA sem nedavno na ‘bench-pressu’ dvignil 12,5kg. Vidite, da deluje!”

Slišali ste dve različni zgodbi in vsaka se je končala z ABTRONICOM, torej srečno. Potrebujete še kakšen dokaz? Vas še zmeraj nismo prepričali? Če Vas še zmeraj nismo prepričali, si oglejte naslednje dokaze…

Torej, kaj še čakate? Pokličite zdaj! Če pokličete v naslednjih petnajstih minutah boste za ABTRONIC dobili tudi dvotedensko garancijo. Če z ABTRONICOM v enem mesecu ne boste zadovoljni oziroma ne boste opazili vidnejših rezultatov, ga lahko mirne duše vržete v koš. Pokličite zdaj, Vaš klic je brezplačen!

PERWOLL BLACK MAGIC

Merimo je pred časom pustil fant, s katerim je bila 17 let v zvezi. Ker je bila vanj tako zaljubljena, je popolnoma pozabila med tem časom na svoje kolegice in jih tudi zdaj, ko fanta ni več, ni morala zvabiti ven… Zato se je odločila, da bo odšla v kino… Sama. Pride v Kolosej in se razgleda naokoli. “Aha! Borat! Njega bom šla gledat!”, si reče in kupi karto. Da je ne bo sredi filma prijela huda lakota je zapravila še dodatnih 1200 SITnih za majhno porcijo kokic. Ker je prišla v kino dokaj kasno, so bili vsi boljši sedeži že razprodani in je bila primorana kupiti karti za prvo vrsto. Pride v dvorano 7, se usede na svoj sedež in mirno grize kokice. Mine kar nekaj časa, ko se poleg nje usede postaven mladenič, za katerega bi Gustave Flaubert porabil še več papirja kot za Gospo Bouvaryjevo. Skratka, žrebec do jaja! Usede se poleg Merime in opazi, da ima lep pulover. Prižge vžigalnik, da lažje vidi. Začne se pogovor:

Merima: “Dej bejž stran s tem fajrjem, kreten!”
Žrebec: “Oprosti, no. Nisem hotel! Toda tvoj pulover… Kako diši, kako je črn… Je nov?”
Merima: “Ne, bumbar! Ni nov! Opran je s Perwollom Blekmeđik.”
Žrebec: “Perwoll, kaj pa je to?”
Merima: “Kva? Ne veš kaj je Perwoll? Pa kje ti žviš, človek božji? Na lej, ga mam sabo… To je Perwoll!”
Žrebec: “Pralni prašek nosiš sabo v kino? O šit kera budala… Ma ne dirnem te s kikirikijem… Ajde!”

DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI

“Se zbujate neprespani in tečni? Je vaš jogi kriv, da se punca noče ljubiti z vami, ker pravi, da je utrujena? Ste večkrat prespali pri prijatelju, ker vas je vaš jogi med spanjem žulil v rit? Se vam pogosto dogaja, da namesto spanja gledate dolgočasen Kickbox in K1 na Eurosportu? Vseh vaših težav je sedaj konec! Moje ime je Lorélla Flégo in sem voditeljica oddaje ‘Zbudite se naspani’, v kateri vam hočemo predstaviti revolucionarno ležišče Dormeo, na katerem boste vsak večer zaspali kot dojenček, ki se odloči, da tokrat ne bo jokal in spravljal starše, še posebej očeta, ob živce! Dormeo je revolucionarno ležišče, ki je sestavljeno iz še bolj revolucionarnega materiala, ki poskrbi, da bo vaš spanec über alles revolucionaren! Ne verjamete? Poglejmo kaj se zgodi, če čez običejen jogi zapeljemo 100-tonski valjar…”

“Rabite še kakšen dokaz? Vaš jogi ni varen! Nujno morate kupit ležišče DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO, saj bo slednje poskrbelo, da se ne boste ubili, če boste kdaj zapeljali čezenj s 100-tonskim valjarjem. Ležišče DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO je ležišče, ki ga uporabljajo vsi vaši sosedje, poslanci, športniki, hude, zelo hude in najbolj hude bejbe ter Iris Mulej. Enostavno ga morate imeti. Pa prisluhnimo zadovoljnima uporabnikoma…”

Božidar Ćirović - Đakić: “Jaz sem športnik, v bistvu sem rokometaš in treningi so sila naporni. Vsak drug teden treniram po štiri ure in priden domov zelo zjeban. Treningi so celo tako naporni, da se mi včasih zvrti v glavi. Zato resnično potrebujem dober in kvaliteten počitek. Nekdo mi je priporočil ležišče DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO, pa sem si rekel ‘Ah, Lorella ni moj tip…’. No, vseeno mi ga je punca kupila in zdaj se vsako jutro zbudim naspan - sicer ne z Lorello Flego, marveč s punco Slađano, a vseeno. Na potovanjih po Evropi, kjer igram rokomet, sem se srečal že z raznoraznimi ležišči: od trdih, mehkih, semi-trdih, vodnih pa do slame v štali. Nobeno ležišče ne more konkurirat ležišču DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO! Res ne! Ležišče se prilega obliki glave, telesa, lulčka… Enostavno je fantastičen! Hvala Lorella, rešila si mi življenje!”

Ljubo Đokić: “Ležišče DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO mi je rešilo življenje. Zakaj, se nemara sprašujete? No, povedal vam bom. Zaradi njega sem prišel do željene izobrazbe in službe. Dejstvo je, da sem zelo len tip človeka in da sem večkrat zaspal ob učenju. Ko sem dobil za rojstni dan od bake ležišče DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO, sem ga preizkusil. Ko sem ležal gor, sem intenzivno razmišljal. Nikoli prej nisem razmišljal kako počivam - zdaj sem! Medtem, ko sem razmišljal, sem vzel študijsko gradivo v roke in bral ter razmišljal… Uspeh je bil tu! Brez ležišča DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO ne bi nikoli končal srednje trgovske šole v Ljubljani. Hvala Lorella!”

“Potrebujete še kakšen dokaz več?! Upam, da ne, ker nam jih je že zmanjkalo. Skratka, ležišče dejansko deluje! Je revolucionarno in deluje na človeka še bolj revolucionarno. Spanec je pa najbolj revolucionaren ever! Ne odlašajte z dobrim spancem in ne ravnajte z njim kot svinja z mehom! Pokličite Topšop zdaj! Če pokličete v naslednjih štirih dneh dobite poleg ležišča DORMEO - ZBUDITE SE NASPANI Z LORELLO FLEGO še prevleko za ležišče, dva ortopedska povštra, svečko ter uspavalne tablete. Toda to še ni vse! Če pokličete še ta mesec, dobite poleg te neverjetne ponudbe še mene, Lorello Flego. Če z ležiščem ali z mano ne boste zadovoljni, ga lahko vrnete v dveh urah po prevzemu. Pokličite zdaj, vaš klic je brezplačen!”

Mitja bo v četrtek, 2. 11. 2006, na Valu 202 (ako se ne motimo je ferkvenca 98.9) ob 18h v oddaji Študentski val spregovoril o resničnostnih šovih, predvsem pa o imaginarno-resničnostnem šovu BAR, ki trenutno poteka v polnem zagonu. VABLJENI k poslušanju!

Zgoraj je slika napovednika z uradne strani Študentskega vala (http://www.rtvslo.si/studentskival/).

Ena punca je napisala tole! Moram reči, da se več kot strinjam s teboj. Reklame, ki jih gledamo zadnje čase na televiziji že kar poneumljajo. Mobilna telefonija cilja predvsem na mlade in venomer uporablja besede kot so: itak, stari… Čisto brez domišljije! Sploh ne vedo, da se te besede skoraj ne uporabljajo več. Zdaj se namesto živjo ali pa stari reče: “Otjeral ti bom đukelo! Zaćepi!” :) Da ne omenjam reklam s pralnimi praški. Za Perwoll naprimer. Povej mi kakšen idiot bo šel v kinodvorani z vžigalnikom gledat, če je pulover nov - in še več! Povej mi kdo, pri zdravi pameti, bi s seboj v kinodvorano vzel Perwoll Black Magic?!

Kakorkoli že, tisti, ki spremljate moj BAR ste najbrž naslednje stvari že prebrali (najdete jih na nedeljskih oddajah Pušiona). Tisti, ki pa mojega BAR-a ne spremljate pa imate sedaj priložnost prebrati reklame, ki bi bile posnete nekako po mojem scenariju. Zakaj po mojem scebnariju? Ker se mi zdi, da je še najbolj realen (uprizori stvari kot bi se dejansko zgodile in ne nek 7th heaven shite!)… Napisano je v eksplicitnem jeziku, ker se tako pač tudi pogovarja… Ne bomo nič fejkal!

KOSMODISK
“Včasih sem delala 18 ur na dan za tekočim trakom, zdaj pa sem upokojen invalid. Če ne bi imela KOSMODISKA, bi padla vsak dan po štengah, ko bi hotla it na WC v spodnje nadstropje. S KOSMODISKOM so moje težave odpravljene - zdaj lahko hodim scat in srat na sekret, pa tudi tuširam se lahko. Moj mož, ki vozi barko na morju, je tudi zelo zadovoljen z mano, saj lahko prakticirava več položajev zdaj, ko nisem več tak les. Hvala KOSMODISKU za vse! Majkevam, da ste carji!”

-Ljubica, 89 let

SINGING BIRD CLOCK
“Ste se kdaj prebudili v jutro in zagledali ptiča, ki se vam je ravnokar usral na avto pa niste vedeli katere vrste je? Vas je kdaj iz spanca prebudil ptič, ki se kar ni hotel nehat dret na drevesu? Ste večkrat jezni in neprespani? Poznamo rešitev! SINGING BIRD KLOK! Nikoli vam več ne bo treba iskati po leksikonih in enciklopedijah, katerega ptiča vsako jutro pred vašo spalnico, na pol oglodanega, pusti vaša siamska mačka. Od zdaj naprej boste morali pogledat samo na steno in takoj boste vedeli, kam pes taco moli. Takoj boste spoznali, da to ni golob, marveč po latinsko “Columba palumbus”! Pa si poglejmo kaj menita o tem zadovoljna mama in hčerka!

Ptič: “čif-čif-čif”
Hčerka: “Mami, mami, to je Balkanus Columba palambus!”
Mati: “100% je, tamala! Odkar smo dobili ta Singing Bird Klok, se moja hčerka počuti odlično. Vsakič, ko pogleda na uro točno ve koliko je… Ura! A sem prav povedala?”
Scenarist: “Ja.”

Če pokličete v naslednjih dneh, boste poleg SINGING BIRD KLOK-a z napol izpraznjenimi baterijami dobili steno iz gipsa, da boste za SINGING BIRD KLOK lažje izvrtali luknjo, daljnogled, fračo in še marsikaj drugega. Cena je majhna in ima na koncu .99! Pokličite nekam zdaj, vaš klic najbrž ni zastonj!

ASPIRIN PLUS C
Hčerka: “Oči, oči, Lexi je pobegnil!”
Oče: “Ma sej se bo vrnu no, dej mir, a ne vidš, da pijem pir, pamž proklet!”
Hčerka: “Mami, mami, oči je pa rekel besedo na p”
Mati: “Dule! Da te ni sram! Kolikokrat sva se že zmenila, da nijini Dušanki ne boš rekel pamž. Ona je otrok in ne pamž! Opraviči se ji!”
Oče: “Ma pejte v k**** vsi! A ne morem met niti 5 minut miru? Jebemti, delam cel dan, ko črnec, pridem domov, hočem pogledat tekmo Nafta - Primorje pa me začneta vedve tle drkat v mozeg!”
Pes: “hov-hov-hoooov-hov?! hov-hov-hoooov-hov?! (prevod: “Kaj je zdaj to?! Me ne bo pršu ta tip iskat v dež, da se bo pol prehladil ko svinja?!”)
Oče: “Dobr dej grem tega psa iskat vn…”

Čez minuto in pol
Oče: “Evo najdu sm tega psa! Zdaj sem pa prehlajen ko prasec!”
Mati: “Nič hudega Dule, imamo Aspirin, ki pomaga pri prehladu! Vsebuje namreč acetilsalicilno kislino (ASK), ki jo je 1899 pri cesarskem patentnem uradu v Berlinu zaščitil nemški farmacevt Felix Hoffman. Zdravilo je izumil dve leti prej, ko je v takrat še majhnem podjetju Bayer iskal nekaj, kar bi očetu pregnalo bolečine, ki mu jih je povzročal artritis. Uporabljal je salicilno kislino, ki so jo oddvojili že leta 1829, vendar je natrijev salicilat povzročal precej hude želodčne težave (poleg tega pa je imel tudi oduren okus), zato se je odločil, da ga bo s sintezo nekoliko omilil. Natančen opis sinteze acetilsalicilne kisline je Hoffman zapustil v laboratorijskem dnevniku 10. oktobra 1897. Sicer je k izumu pripomogel tudi Napoleon, ki je uvedel celinsko blokado za uvoz kinina, tedaj priljubljenega sredstva proti vročici!”
Oče: “Ne govori gluposti, pa dej mi že ta j*ben tablet!”

Naslednji dan

Oče: “Joj kako se počutim krasno! Kot, da bi spal na postelji Dormeo z Lorello Flego.”
Mati: “Sem ti rekla, da pomaga tale asetilsal…ilo…cidna al karkoli že je, kislina!”
Hčerka: “Gremo zdaj na en dolg družinski sprehod!”
(v sobo pride pes Lexi z marelo v gobcu)
Hčerka: “ahahahahahahahaha, Lexi, saj ne dežuje več! hahahaha!”
Oče: “Dej ps ta dežnik vn iz gobca, kaj ti pa je? Hodš na Metelkovo al kaj? Đanki neumen!”

Kr en tm: “Pred uporabo se natančno posvetujte z nekom, ki ni tako neumen kot vi! Ali pač? Kakorkoli že, pogovoriti se morate z nekom! Lahko se tudi derete! Za morebitne okvare živčnega sistema ali smrt, ne odgovarjamo, četudi nas boste spraševali. Ajde!”

OB PRO COMFORT
“Ste že dovolj stari, da vas je obiskala ‘teta iz Amerike’? Ste že jahali konja pa so vam po ježi v kobilarni očitali, da ste mu poškodovali hrbet? Ste v službi na sestanku v belem kompletu vstali izza okrogle mize in razkazali rdeč madež na hlačah ter posledično vzbudili očitke s strani šefov, da ste najbrž malicali v McDonaldsu in se tam umazali s ketchupom od rajčice? Če je tako, potem vam predstavljamo novi izdelek. OB PRO COMFORT, ZA NAJLAŽJE VSTAVLJANJE DOSLEJ! Sestavljen je iz najboljših razgradljivih materialov in ima večletno garancijo. Oblikovan je tako, da vsrka tudi najmanjšo pici mici tekočinico, saj ima na površju neke vijuge. Nikoli več vam ne bo treba kazati rdeče barve na obleki ter zaradi sramu tudi na obrazu. Zadovoljna uporabnice Pia je izjavila:

Pia: “Moj mož, ki o ženskih zadevah nima pojma, me je večkrat peljal sredi noči na urgenco, kjer je zahteval, da me izkušeni zdravniki pregledajo od a do ž. Pa sem mu rekla, da je to pač ženska zadeva, za katero je poskrbela mati narava, a me ni poslušal. Zdaj, ko imam OB PRO COMFORT, ZA NAJLAŽJE VSTAVLJANJE DOSLEJ, pa mi ni treba več čakat v vrsti do jutranjih ur, saj svojega moža lahko prelisičim! Nikoli ne ve, kdaj pride k meni ameriški obisk in kar je še najboljše pri vsem tem je, da sploh ne čutim tampona v sebi. Zahvaljujoč OB PRO COMFORT, ZA NAJLAŽJE VSTAVLJANJE DOSLEJ je moje življenje sedaj bolj mirno in tudi spanec se mi je izboljšal. Poleg vsega pa mi ni treba več prati rjuh s Persil power gelom v kombinaciji z Vanishem. Hvala OB PRO COMFORT, ZA NAJLAŽJE VSTAVLJANJE DOSLEJ!”

Pred uporabo se natančno ne posvetujte s svojim fantom/možem, saj najbrž ne bo imel pojma, o čem se gre.

AVA OXY ACTION
“Predstavljamo vam novi izdelek AVA OXY ACTION (izg.:Avaoxiekšn), ki vam bo pomagal z obleke sčistiti še tako krvav madež, ki vam ga je kot suvenir pustila vaša nekdanja žrtev. Policijo in forenzične detektive boste lahko vsakič znova vozili scat. Naša leteča reporterka je sedaj v Mečkator Centru v Šiški, kjer promovira AVA OXY ACTION. Pa poglejmo.”

Miranda: “Hvala za besedo, Edi. Trenutno se nahajam v restavraciji v Mečkator Centru v Šiški, kjer bom poskušala promovirat naš fenomenalni pralni prašek, ki vsebuje mikro zrna in Bog ve kaj še vse. Aha, tam en parček kósi, grem do njiju… Dober dan gospod in gospa, vaju lahko zmotim za minutko ali dve.”

Gospod Ćolić: “Ne.”

Miranda: “OK. Poglejta, s seboj imam AVA OXY ACTION, novost na področju pranja z mikro zrnci in Bog ve kaj še vse. To je tako močan pralni prašek, da bi dvignil celo bika. Vama pokažem?”

Gospod Ćolić: “Ne.”

Miranda: “Poglejta, danes sem oblečena v bel kostim… Vendar ni bil bel že od nekdaj… Pred včerajšnjim pranjem je bil še zelen. Enostavno sem vstavila običajni pralni prašek, poleg pa še dodala AVA OXY ACTION in poglejte rezultat. Moj kostim je še bolj bel kot bel. Vas zanima kaj to?”

Gospod Ćolić: “Ne.”

Miranda: “Pa poglejmo… (vzame flaško v kateri so zmešani balzamični kis, kakav, rdeča pesa ter kisle kumarice in polije g. Ćolića po beli srajci)”

Gospod Ćolić: “Eeej! To je moja nova srajca! P**** ti materina (Mirandi spusti šamar, šako, šamar, šamar, šako, šamar, šamar in še eno šaketino za konec). Jebemti čorave praške. Ajde Dženana, ideva!”

KONEC REKLAME.

Bitka za nekaj, kar je znano le peščici piscev na delo.si blogovju, se je rapasla na vsa področja. Od nedolžnih očitkov o zlorabi osebnih podatkov, se sedaj bije strašni boj, ne boj, mesarsko klanje prav na vseh področjih življenja. Soli se pamet na vsakem koraku bolj kot svinjske kotlete ali pa piščančja prsa. Zaradi vsega tega je Blogomila sila žalostna, saj želi priti na pota stare slave, a ji to ne uspeva, ker jo nekateri njeni bratje znova počijo na dno brezupa. Izmed nekaterih zvestih Blogomili, je tudi heroj Mitja Sexymir, ki se je odločil, da ne bo sprejel vere poet-fercomizma. Soborci in soborke so ga izbrali, da predstavlja njihovo voljo, se bori in naposled reši Blogomilo pred strašnim (notranjim) propadom…

Sexymir:
Blogomila, devica prečudovita,
marsikaj tebi se danes očita.
Zlorablja te kritik in spravlja v obup,
kot kača ti vsak dan vbrizga svoj strup.
Le kaj naj storim, da boljše boš volje?
Da brat svoj’ga brata vselej ne kolje?

Blogomila:
Mitja, ti seksi moj žrebec, ti!
Le pazi, da kdo ti ne zlomi kosti!
Nek’teri so tukaj malo čez les,
prvega maja b’te dali na kres.
Upor zanemari, nič tu ne mor’š storiti,
se spomniš ti Gubca, k’so dal ga ubiti?

Sexymir:
Se spomnim ja Gubca, nesrečnega kméta,
a tu umre vsak, k’si sreče obeta.
V skledo se pljuva, to je zdaj moda,
rodno ti zemljo poplav’la je vóda.
Pisci dnevno bežijo ti stran,
Nekdo se pač mora postav’t ti v bran!

Blogomila:
Pa kaj naj zdaj storim, ljubi moj Mitja?
Napadajo me zelo čudna bitja.
Mitja, ti sexy, saj nisi napačen,
Sleherni pisec je tudi razkačen.
Silo mi višjo pokliči takoj,
napravi, da Delov ôtrok bo moj!

Sexymir:
Jezus, o Jezus, kje si falot?
Z razumom napolni žlahtni moj sod!

Jezus:
Prihajam, prihajam, Mitja moj dragi,
poljubi mi noge in odšli bodo vragi.
Ne bodo žalili ti Blogomile,
in kvar’li vzdušja ter pisne idile.
Poklekni pred mano, usta našobi,
poskrbi, da z bloga odšli bodo snóbi!

Sexymir:
Težka bo, težka, Jezus poglej,
mar ti ni jasno, da jaz nisem gej?
Moških se nog moj jezik ne bo dotaknil,
med božje ti prste ne bom ga vtaknil!
Poišči rešitev mi drugo takoj,
saj ostal sem še zadnji, ki odšel bo v boj!

Jezus:
Druge rešitve ti žal ne morem podati,
Božjih se nog ti pa res ni treba bati.

Blogomila:
Stori to, stori, da moj boš junak,
Mitja, oh Mitja, postani silak!
Premagaj nadležne temačne mi sile,
da punce na blogu spet pir bodo pile.
Poljubi mu noge, saj zmeraj so čiste,
poskrbi, da kritik zdaj dobi gliste!

Fredi Miler:
Vedno si sanjala njéga,
meni pustila si laži.
Jaz pa mislil sem le nate vse noči.
Vedno si sanjala njéga,
mi lagala vse dni,
jaz pa mislil sem le nate vse noči!

Blogomila:
Kaj pa zdaj Fredi tule počenja?
Mislil bi človek, da Miler pojenja…

Sexymir:
Blogomila, devica prečudovita,
storim vse, da želja bo sita.
Poljubil bom moška, atletska stopala,
a le, če danes zvečer mi boš dala!
Z obličja blogovja odšel bo Poet,
in blog bo ponovno vzpostavil svoj red!

Mitja Sexymir z dvomom v očeh gleda Jezusovi nogi, ki kar kričita po tem, da ju nekdo poljubi. Sam pri sebi kar ne more verjet, da bo poljubil moška stopala, obenem se pa sprašuje, zakaj Jezus ni ženskega spola. “Potlej bi me moral kresnit po glavi, da bi pustil nogo pri miru!”, si reče Mitja, zapre oči, našobi usta in poklekne. Ko se približa Kristusovi nogi zavoha Palmolive Naturals Shower Milk (z mandlji in vlažilnim mlekom). “Glej ga no, glej! Naj me vrag! Ta pa res skrbi za svoji taci!”, si reče in vtakne jezik med prste. Kar naenkrat se zemlja pod nogami zatrese, nad slapom se zgrnejo črni oblaki in hip za tem začnejo med Bogomilo, Sexymirom, Fredijem Milerjem in Jezusom Kristusom švigati bleščeče strele kot, da bi bile ravnokar oprane s Persil Power gelom. Bleščeče nebo je pokazalo zobe in začelo na zemljo spuščati debele kaplje dežja.

Jezus:
Narava umiva zdaj vam blogovje,
vzela bo sleherno bolno drobovje.
Poet ne bo vam nastavljal več past,
narava vam vrača pisno zdaj čast.
Odprl se nov pogled je na svet,
le sekrete naj sodi dragi Poet!

“Ko si srečen in če srečo rad bi še delil z nekom…” Ali kako že gre ta pesem, na katero smo plesali medvedke v mali šoli?

Ja, res je. Presrečen sem! Juhu! Razlogov za mojo fenomenalno in nepredstavljivo srečo je veliko, saj sem danes dojel, da študiram stvar, ki me več kot 100% zanima in v njej uživam! Počutim se kot, da sem ravnokar osvojil Šišenski hrib oziroma kot, da sem ravnokar zadovoljil žensko… (haha?:)). Pa vam zaupam zakaj se mi zdi študij slovenščine trenutno ‘over the moon’…

• študiram slovenski jezik (pedagoška smer) in moj razred je sestavljen iz več kot 90% ženskega spola (za dve osebi žal še nisem prepričan, kaj sta?);
• predavatelji so odlični. Razlagajo točno tisto po čemer sem hrepenel vsa ta leta v osnovni in srednji šoli;
• ko sem zagledal predavatelja, ki je v predavalnico prišel v trenirki sem si rekel: “There’s no place like home!” - popolno nasprotje Pravni fakulteti, kjer je vladal uniformizem;
• upam si trditi, da je skoraj celotna populacija na Filozofski fakulteti sestavljena iz alternativne subkulture;
• poleg slovenskega študiram še ruski, hrvaški ter srbski jezik. Ruskega študiram zato, ker mi deluje kot balzam na ušesa, hrvaškega in srbskega pa zaradi tega, da se bom lahko pogovarjal s sosedi;
• in tako dalje…

Kot kaže bo zame obdobje od tega trenutka in do novega leta zelo zanimivo in pestro, saj so na vrsti volitve in posledično boji med strankami, poslanci, poslankami, Urošem Slakom itn. To mi je venomer v užitek gledat, ko si med vsesplošnem pizdenjem (pardon izrazu, ampak poslanci in poslanke se med seboj ne znajo pogovarjati normalno, žal) skušam predstavljati kaj so bili tile ljudje v prejšnjem življenju… Biki? Kamni? Svinje bradavičarke? Sojini polpeti? Alpsko mleko?

Vsak dan se tudi iz srca nasmejim, ko na TV Paprika (neuradno: šopska TV) pogledam kak intervju s kandidati (kandidatko) za župana (županjo) Ljubljane. Kar zvija me od smeha, ko poslušam obljube:

• več kot 10000 novih parkirnih mest (kje, kako, kaj?);
• nov štadion (“Mami poglej skozi okno… Prašički letijo!!!”);
• več akcij “Očistimo Ljubljano” in “Zelena Ljubljana” (blablabla-flaflafla);
• in tako dalje…

Skratka, juhu! Novembra pride pa v Ljubljano še ena fejst, fejst, seksi oseba, tako da… >:) Ekhm…

Nič, grem zdaj nazaj v BAR, da me ne bodo opazili, da sem skliznil ven… Mimogrede, od nekdaj sem se spraševal od kod toliko obiska na strani (vsaka stran - 1 hit) pa sem vpisal “Mitja Sexylep” v Gugl in dobil tole ven. Zanimivo. :) Zdaj pa bi vas še povabil k ogledu jutrišnje oddaje Pušiona, v kateri bo nekdo izmed BARovcev izpadel preko lesenega stola (kdo bo izpadel odločaš TI oziroma VI). Veliko bo o tem objavljeno tudi pod novicami. Skratka, dobimo se v BAR-u!

SLIKA: Jaz pred dvema letoma… :)