Žal strani o IR-BAR ni več na medmrežju (imam seveda vse na disketi), ampak lahko si pogledamo ohranjeno verzijo iz medmrežnega arhiva:

Tule je povezava:

http://web.archive.org/web/20070129083421/www2.arnes.si/~mlisja5/bar/

Poglejte si bivališče, hiško in pa tekmovalce (v mojem je bila muslimanka, sedaj je musliman tudi v BB). Zanimivo, kajne? Očitno bo treba mal copyrighte delat :)

Sledeči odstavek je napisan kot obrazložitev, zakaj me tako dolgo ni bilo na blogu in kot opravičilo. Mirne volje ga lahko preskočite in preidete k bistvu :)

Uf. Me pa že res dolgo ni bilo na blogu - me je kar malo sram. Skoraj dva meseca sta že pretekla od zadnje objave. Kaj naj rečem… Nisem pozabil pisat, le ljubilo se mi ni. Pa tudi nobenega navdiha nisem imel. Malo sem se distanciral od aktualnih dogajanj, ker slednja bojda škodujejo zdravju. Zaradi tega, ker so aktualna dogajanja in (recimo temu) parodije na določene stvari bistvo tega bloga, je posledično slednji utrpel manjšo krizo. Ampak zdaj je bolje in vse je superkul!

Vidim, da se je na delo.si blog (sori, ampak tale TUDITI shite mi gre na živce in se mi zdi preveč… Kako bi temu rekel… Pussy in pomehkužen! Kot tiste brezplačne reklame za boj proti drogam, ko en pevski zbor poje neko pocukrano pesem! :)) vpisalo in trenutno piše bloge vse več ljudi. To seveda pozdravljam in sem vesel, da bom imel poleg 398502289120959 knjig, ki jih imam za prebrat na fakulteti, še druge stvari, ki mi bodo krajšale (dolg)čas. Vsem novejšim članom… Zdravo. Tule je zelo fejst in vsi na tem blogu so sila prijazni. Hm, naj se vam še uradno predstavim:

“Sem Mitja!”

No, nekateri me kličejo tudi po priimku, ampak vam ga žal ne morem zaupati, ker je preveč seksi. Nimaš kaj, se zgodi.

Vsem starim blogovcem, s katerimi smo v preteklosti marsikatero ušpičili pa… ŽIO! YO! YO! YO-VILAND YOGURT, YO! Kako smo?
No, pa bom kar začel zopet pisat o nečem kar me je nepredstavljivo zmotilo v zadnjih nekaj dneh (no, bolje rečeno mesecu). Pa pojdimo…

Moje mirno življenje. Zjutraj pocrkljam psa, ki me pride pomendrat v posteljo, vstanem, si skuham čaj (nekako sem nehal piti kavo, kdo ve zakaj?), se ves zaliman usedem za računalnik, preverim novice v zvezi z mojim predragim nogometnim klubom Liverpool, odidem v kopalnico, se umijem, preverim obstojnost pričeske s trivremenskim Taftom, se oblečem in odidem na faks. Domov pridem v poznih popoldanskih urah, pojem kosilo/večerjo, se zleknem v svoj udoben naslanjač in malo odsurfam po medmrežju (razen takrat, ko se učim). Imam mirno, spokojno življenje. Nobene panike, nobenega hitenja… Pravzaprav mi ljudje včasih pravijo, da sem flegma - kar na koncu koncev tudi sem. Ne maram panike, zaletavosti ter nepotrebnega povzročanja skrbi in problemov. Tudi sekiram se redko kdaj (čeprav se bo ta stavek slišal kot paradoks, če boste brali dalje). No, to se je pred časom spremenilo…

Nekega dne se, nič hudega sluteč, odpravim v dnevno sobo, prižgem televizor in preklopim na Kanal A. “Opa, kaj pa je to? Svet! No, da vidmo…”, si rečem in se usedem. Katastrofa! Od mirnega, flegmatičnega in spokojnega življenja, sem v trenutku prišel do tega:

• Jože ubit s sekiro, morilec na prostosti - policija jé krofe;
• Pokojna Marjetka skočila na železniške tire pred večimi ljudmi - najbrž ne gre za samomor;
• V Ljubljani so tri ljudi brutalno zaklali, morilci so najbrž tvoji sosedje Mitja Sexylep;
• Posilil in ugrabil študentko - policija sumi skalno gmoto nekje levo od severa;
• Ubil njo, potem še sebe, nato vstal in fental še par ljudi na avtobusu;
• Z razbito flašo mu je odrezal roko, ker mu ni hotel dati Lumpi vatirane palčke in nato z odrezano roko pretepel naključnega mimoidočega ter mu ukradel očala;
• s karjolo do smrti povozil starejšega občana in nato pobegnil s prizorišča - štirje ranjeni,
• itn.

KAAAAAAAAAAAAAAJ?! Od kod pa zdaj vse to?! Še včeraj sem se brez strahu sprehajal po Čopovi in mislil o palačinkah z Lumpi kakakovim namazom, danes pa na isti ulici razmišljam samo še kako me bo nekdo povozil s karjolo, mi odrezal roko in jo zalučal v Ljubljanico. Fákin šit!

Po enournem gledanju me je toliko stvari zmotilo, da sem se na koncu čudil, da si nisem populil vseh las (opranih s Fructis regenerativnim šamponom s sadnimi koncentrati, učinkovitim za nego mastnih las in suhih konic, ki je primeren za pogosto uporabo). Vendar počasi… Vam bom zaupal vse od začetka…

Najprej o oddaji sami
Oddaja Svet ima namen informiranja gledalcev z najnovejšimi novicami. No, težko je reči najnovejšimi, saj je oddaja na sporedu samo 1x dnevno. Tudi ne vem zakaj se oddaja imenuje “Svet”, če se novinarji ukvarjajo predvsem samo z notranjimi zadevami. Redko kdaj (če sploh kdaj!) omenijo kaj, kar je izven Slovenije (pa še to so najdlje prišli do Trsta). Oddaja je posneta v smislu CNN-a in Sky News-a, tj. delanje slona iz muhe in stopnjevanje dramatičnosti do meje neprepoznavnosti.

Uvod v oddajo
Zakaj morata biti odštevanje in glasba ob napovedovanju novic tako dramatična? OK, razumem, da hočemo biti podobni Ameriki, ampak prmej duš no… Ne ga biksat! Zakaj ne izberejo kakšne bolj mirne glasbe? Ne vem… Kakšnega igranja na klavir ali pa kaj podobnega? Zakaj vedno izberejo glasbo kot, da smo v vojni in se nahajamo na sredi fronte?

Marko Potrč in njegov vdih
Ta bo sedaj težka za pojasnit. Naj za začetek povem, da nimam nič (osebnega) proti Marku Potrču… Ampak, me pa nekaj na njemu zelo moti - njegov vdih preden odpre usta. AAAA!!! Lasje mi kar sami odidejo proč in skočijo z glave na tepih, ko to zaslišim in vidim.

Ste opazili to? Mislim, da se je sedaj malo poboljšal in ne počne več tega tako opazno, ampak na začetku je to počel tako, kot da je obstoj človeštva odvisen samo od tega. Ne vem kam je hodil na fakulteto, ampak sklepam, da je hodil na FDV - smer novinarstvo. Vsekakor je ta vdih naučen oziroma vcepljen v glavo, saj izgleda tako prisiljen in umeten, da me sili na bruhanje. Bodite pozorni naslednjič na tole. Morda se vam tole ne bo zdelo nič takega, a meni je to zelo moteče.

Mečkanje kulija in božanje papirjev
V čem je že poanta tega? Mar kaj piše na papirju? So na papirju novice? Zakaj so novice na papirju, če voditelj oddaje itak vse bere z bobna (boben je tista stvar, s katere bere voditelj tekst, hkrati gleda v kamero in izgleda, kot da na pamet govori vse skupaj). In mečkanje kulija po rokah… Zakaj ga sploh rabi? Zato, da ni živčen ali kaj? Ali za to, da izgleda vse skupaj malo bolj ameriško?

Sklepanje v smislu: “Ni se oglasil, to pomeni, da…”
Od vsega pa me najbolj razjezi naslednja zadeva. Sam sem po duši punk-rocker in imam rad, da se kdaj pa kdaj koga od “belih ovratnikov” zašije. Ampak tole, kar je moč slišati v oddaji Svet, je pa že skoraj tako, kot da bi poslušal zadrogiranega hipija, ki se je spravil govoriti o vladi in vladnih organizacijah v sedemdesetih letih. Ena živa zarota! Pa bom kar podal primer:

Recimo, da so iz vojašnice ukradli par zabojev orožja. Vojska poskuša vse skupaj prikriti, a ji ne uspe, ker vanjo vrta novinar s Kanala A. Pa si poglejmo kako poteka dvogovor:

Marko Potrč: “(vdih) Iz vojašnice so včeraj popoldne ukradli nekaj zabojev orožja, ki je bilo namenjeno za okrepitev naših inštruktorjev v Iraku. (vdih) Policija je na prizorišče prišla šele danes zjutraj, tiskovni predstavnik slednje pa danes ni bil dosegljiv. Na prizorišču je sedaj naš novinar Joško Lulik, ki nam bo podal najnovejše informacije. Joško, se slišiva?”

Joško Lulik: “Ja, se slišiva, Marko, ja!”

Marko Potrč: “(vdih) Joško, je policija mogoče izdala kakšne nove podatke, so mogoče že prijeli osumljence oziroma ali imajo sploh osumljence?”

Joško Lulik: “Ja, takole je Marko… Danes zjutraj je na prizorišče prišla policija in odšla tri in pol minute za tem. Poskušal sem se pogovoriti s policistom, a me je ta gladko zavrnil, češ, da oviram preiskavo. Vendar se nisem dal in sem kasneje odšel na Trdinovo v Ljubljani ter poskušal vzpostaviti stik z njihovim tiskovnim predstavnikom. Vendar slednjega ni bilo več v službi. Še več, v službi ga ni bilo tudi 4 dni pred krajo orožja. Je mogoče tiskovni predstavnik policije vpleten v ta zločin? Se policija in slovenska vojska nalašč izmikata mojim vprašanjem? Ko sem končno dognal, da na Trdinovi ne bom našel odgovorov, sem po telefonu poklical generalnega direktorja slovenske policije, a me je njegova tajnica gladko zavrnila, češ, da je na kosilu. Generalni direktor se torej ni oglasil na telefon, kar pomeni, da se mi nalašč izmika in da najbrž o vsem tem ve več kot nam je pripravljen povedati. Je mogoče slovenska vojska tista, ki je iz vojašnice vzela orožje in ga nelegalno prodala na jug? Nihče noče povedati ničesar! Ignoranca brez meja!”

Marko Potrč: “To je bil Joško Lulik. (vdih) Policija torej noče povedati nič, prav tako molči tudi slovenska vojska. Prav grozljivo je, da obe tako ravnata z državljani in državljankami Republike Slovenije. V končni fazi smo le mi tisti, ki ju plačujemo!”

Zgornji tekst je nekoliko izmišljen, a je nekako zajel bistvo tega, kar sem mislil povedati. Zakaj ne prenehajo z bebavimi sklepi in kovanjem zarote?! Če ne veš, povej, da ne veš in pika. Ne pa, da sklepaš in zavajaš ljudi!

Poudarjanje v smislu: “Mi smo bili prvi!”
Vse pogostoje se iz Potrčevih ust (in tudi ust novinarjev s terena) sliši “mi smo bili prvi, ki smo o tem poročali…”. Ja seveda, da ste bili prvi, če se vaša oddaja začne eno uro pred ostalimi, torej ob 18.00! Ježešna!

Pevski zbor na Prešernov dan
Ste gledali Svet 8. februarja, 2007? Če ga niste, ste zamudili nekaj unikatnega. Novinarji oddaje Svet so družno zapeli pred kamerami skupaj z Ninom (ali kaj je že tisti zmagovalec iz šova Spet Doma z Galunićem) in še z neko žensko. Smešno za znoret, a hkrati tudi bebavo!

OK, da ne bom samo kritiziral - oddaja Svet ima na koncu koncev, vsaj kar se mene tiče, zelo posrečeno poročanje o vremenu. Da. Sicer ne vem kako je ime deklini (mislim, da se piše Lovenjak ali nekaj podobnega), ampak ženska je zakon! Sem jo občasno gledal v oddaji Ekstra (ali E+, saj ne vem več) in je fenomenalna. S tistim prekmurskim naglasom… Super. Poleg tega mi je všeč, ker je nekako sproščena in duhovita (kar bi težko rekel za vremenoslovce s TVS, ko sredi marca reče “Kot kaže se zima še ni poslovila…” in se heheta v tri krasne ali pa za g. Mirana Trontlja, ki vreme povezuje s svojimi blodnjami o politiki). Poleg tega pa mi je zelo všeč, da suhoparne novice o vremenu začini s kratkim predavanjem o česnu, čebuli, kompotu, astrologiji ipd. Tako, da… Tole je edina stvar, ki si zasluži pohvale!

Vse ostalo v Svetu pa je “sedi cvek in mama naj v šolo pride!”.

Lepo pozdravljeni!
Naj se vam za začetek malo opravičim zaradi rahle odsotnosti s tega bloga. Vidim, da ste ga pridno hodili dnevno gledat (ali pa tudi ne? hehe) in preverjat ali je kaj novega. Dejstvo je, da sta bila zadnja dva tedna zame kar naporna (izpiti se nezadržno bližajo, zato je študij sedaj prioriteta, poleg tega sem bil pa še (sicer bolj milo) udeležen pri lansiranju nove spletne strani). Vendar, naj se vam malo oddolžim, če dovolite… Ja? OK. Here it goes!

Vabljeni ste na žur! Da, prav ste slišali!
V nastanku (pravzaprav je že skoraj končana) je spletna stran footie-fanatic.com, ki bo lansirana najkasneje jutri opoldne. Zaradi tega lastnik spletne strani prireja žur v Irish Pubu, kjer bo za vas poskrbel partner spletne strani footie-fanatic.com Carlsberg Slovenija in pripravil akcijo v smislu “kupiš 1, dobiš 2″. Prvih 100 piv Carlsberg pa je celo zastonj. Poskrbljeno bo za dobro vzdušje (manjša pogostitev, dobra glasba ter veliko smeha in dobre volje), zato enostavno NE SMETE manjkat!

Informacije glede žura:
Kdaj: V soboto, 20.1.2007 ob 19.00
Kje: Patrick’s Irish Pub v Ljubljani (zemljevid)

Vabljeni ste čisto vsi, vseh starosti, predvsem pa tisti, ki se navdušujete nad nogometom (našim nogometom, ne tistim brezveznim ameriškim :)). Tule je pa še letak:

SE VIDIMO!

Torej. Bomboniera je edina oddaja na TV Paprika (po mojem mnenju), ki presega gledanost nad 100 ljudi. V njej kuhajo slavne osebe, z znanih ali malo manj znanih področij. Do sedaj so kuhali (jih bom naštel samo nekaj): Danica Simšič, Saška Lendero, Andrej Šifrer, Iris Mulej, Marjetka in Maša (Turbo Angels), Lojze Peterle, Sanja Grohar in Klemen Bunderla (mimogrede, kdo je Klemen Bunderla?!).

Tako. Naj vas razočaram, vsi so znali kuhati. Vendar kaj? Večina jih je skuhala čisto enostavne jedi kot so na primer: polenta, gres, zdrobovi cmoki itn. Ampak, ker so pač slavne osebe in javnost ne sme izvedeti, da doma kuhajo polento so slednjo poimenovali Praženi koruzini zdrob ali pa La’ koruzni zdrob ipd. Skratka, navadno jed so poimenovali čisto drugače. Navadni mali sendviči niso bili več sendviči, marveč nizozemski kanapejčki in prav zaradi zadnjega dejstva dosti bolj okusnejši kot prej.Gostje govorijo tudi o tem koliko jim pomeni hrana v življenju in da je ne smemo jemati le za nekaj vsakdanjega. Čudi me, da se s hrano ne pogovarjajo med kosilom…

Na koncu hrano seveda probajo - ne samo zvezdniki, vsi. Smešno je videti kako ljudje uživajo ob tem, ko jedo navadno polento, misleč, da je to neka francoska jed A’ la poleantue oziroma kaj podobnega.

Zaradi takih bedarij in ker je TV Paprika največji shite kar se slovenskih televizij tiče, smo se odločili, da posnamemo nekakšno parodijo na vse skupaj. Oglejte si jo, video je spodaj.

Kaj vsebuje video?
Video vsebuje pripravo treh spektakularnih jedi. Na koncu pa se še vse skupaj poiskusi in navdušuje. Seveda pa tudi brez neuspelih snemanj ne gre… :) Aja in še nekaj… Ruto sem imel na glavi zato, da bom bolj podoben Štefanu iz Game Over in tudi zaradi tega, da lasje ne bodo izpadali v hrano. Nisem rapper! :)

ČE PA IMATE SLUČAJNO TEŽAVE Z OGLEDOM VIDEA NA TEJ STRANI, PA KLIKNITE SEM! 

PS: Za bralce nisem skompoziral videa, ker bi trajal le 5 sekund :) Pivo, šport in ženske :)

Mitja Sexylep (*1986 - še živi, juhu!)
Evro na gobec je počil naš narod!

Poslali smo SITne v franže vsi,
zato, da bi mnogim všeč le bili.
Prešeren, Kobil’ca, Trubar in Plečnik,
sleherni bankovec zdaj je nesrečnik.

A vendar imamo mi štorklje in Kamen,
pretvezo, da Evro ne bo nam nesramen.
Medtem, ko Hrvati kune podijo,
v bankah pri nas nam Evre delijo.

»Z Evri bo fino, super nam bo!«,
se sliši z njih okenc vsak dan glasnó.
A’k bo začelo se novo obdobje,
porinjeni bomo na bedno obrobje.

»To pa ni res!«, pravi nam vlada,
»je pa že kul, če prihaja z ‘zapada’!
Vse bo cenejše, navzdol se zaokroži,
Evro od SITnih ní prav nič strožji!«

Pa saj je vseeno, vse je brez veze!
Sprejeti pač moramo glupe pretveze.
Namesto, da’b mleko in mast se cedila,
se cena povsod bo spet zasolila.

Glejte Evropa, mi smo zdaj Vaši,
Vaši kovanci postal’ bodo naši.
Zavrgli smo SITne in Evro sprejeli,
da bi nas zdaj še rajši imeli.

Le kaj bi si mislil Prešeren, junak,
če zvedel bi, da ga zamenjal je vrag?
Če zvedel bi, da zdaj vreden je 2,
ko včasih je 1000 mu cifra bila?

PREŠEREN:
»Al prav se piše Evro al Euro,
se šola novočŕkarjov srdita
z ljudmi prepira starega kopita;
odgovor podal bom, ko litra bo spita!«

Razmišljajmo o besedilu (opomba: da bo pesem vizualno precej spominjala na srednješolske čase, sem zraven napisal še nekaj vprašanj, podobna tistim iz srednješolskih beril “BRANJA” - tiste debele bukve, zaradi katerih lahko postaneš invalid druge stopnje, če ti padejo na nogo)

1. Katere pomensko nasprotujoče si pojme ste opazili v pesmi? Kakšno pesnikovo razpoloženje izražajo?
2. Kakšen je osrednji motiv pesmi?
3. Kakšen se kaže pesniku čas, v katerem živi?
4. S kakšno mislijo se pesem konča?
5. Presodite ali bi bila ljubezen med Evrom in Tolarjem možna?
6. Kakšno se vam zdi razpoloženje pesmi: pesimistično, melanholično, optimistično, resignirano, zaskrbljeno?

Trenutno se nahajamo v času, ko so vsi pretirano osladni in nam voščijo vse dobro ter srečno. Pravzaprav se v teh časih (torej veseli december, op.a.) počutim kot en navaden pesjan, ker mi gre vsako leto to praznično vzdušje že kar malo na živce. Ljudje ti voščijo srečno in zdravo novo leto, čeprav z mislimi sploh niso pri voščilu. Tudi meni se je večkrat zgodilo, da sem rekel ’srečnga pa zdravga, pa veselga pa debelga’ in vmes razmišljal o palačinkah ali pa o krompirjevih paličicah. Enostavno je to voščenje postalo en živ ritual, kot pesmica, ki se jo moramo naučiti na pamet. Saj ne rečem, lepo je, da ti nekdo želi dobro. Ampak, ko razmisliš, koliko izrečenega je dejansko mislil, postane verjetno štorija povsem drugačna. Fákin šit!

Nedavno sem bil v Irish Pubu (Mala ulica, Ljubljana), kjer sem se na zabavi pogovarjal s Škotom. Zelo sva se ujela (najbrž zaradi tega, ker imata moj Liverpool in njegov Celtic isto himno ‘You’ll never walk alone’). Debatirala sva o marsičem, predvsem pa o nogometu. Piva so, seveda, padala kot za stavo. Ko sem se naposled le odločil, da krenem domov, sva si stisnila roke in se poslovila. Voščil mi je tudi, glede na to, da se najbrž nikoli več ne bova videla, Vesel Božič in srečno novo leto. To je edini primer (poleg družine seveda in nekaterih oseb), kjer sem zares začutil, da mi človek ZARES želi srečo in veselje. Večkrat mi je z resnim obrazom rekel “Take care of yourself, mate!” in ko sem že skoraj odšel me je pocukal za rokav in znova rekel “No, I mean it. Really, take care of yourself, mate, you’re a good lad.”… Nato je odšel k svoji ženi, jaz pa domov.

Zaradi tega sem se odločil, da tudi jaz zaželim vsem blogovcem, predvsem pa mojim zvestim bralcem nekaj seksi lepega. Mogoče bo zvenelo vse skupaj malo osladno, ampak to je zdaj ‘pop’. Bom kar začel:

“Želim Vam srečno in zdravo novo leto ter veliko uspeha na Vašem področju. Naj Vam mavrica življenja pokaže kje tiči zlato. Naj Vam zlobne misli nikoli ne zameglijo uma. Naj Vas policaj nikdar ne ustavi vinjene. Naj Vam potok sreče vedno žlubodra, četudi bo zaradi nizkih temperatur obsojen na zmrznitev. Naj Vam računalnik nikdar ne crkne, ko boste hoteli klikniti gumbek z napisom ‘Shrani’. Naj Vam vedno na semaforju gorijo zelene luči, ko se Vam bo mudilo. Naj Vam vložen denar v razno raznih skladih strmo raste. Naj Vam slabi trenutki minejo karseda hitro in dobri ter srečni karseda počasi. Naj Vas dež nikoli ne ujame nepripravljene. Naj Vam mulc nikoli ne vrže ledenke ke v glavo. Naj Vas v vsako jutro prebudi vonj po sirovih štručkah. Naj Vas sovražniki pustijo na miru in prijatelji vsak dan pokličejo za kavo. Naj Vas prijatelji osrečujejo z razno raznimi štorijami, ki se Vam zdijo zanimive in ne na smrt dolgočasne. Naj Vam novice na televiziji ne uničijo dneva. Naj Vam pivo teče v potokih. Želim Vam kruha in iger. Naj Vas sreča nikoli ne zapusti, ko boste igrali igre s kartami za denar. Naj Vam v lokalu nikoli ne rečejo, da jim je zmanjkalo temnega piva. Naj Vas živali osrečujejo iz dneva v dan, četudi spustijo ogromen kup driske na vašo najdražjo preprogo. Naj Vam špageti vedno ostanejo v cedilu in naj Vam ne padejo v lijak. Naj Vam zelene banene čimprej dozorijo v rumene ali pa skoraj črne (te so najboljše!). Naj Vas Alpsko mleko še naprej razveseljuje s svojo brezhibno belino - Pijmo ga!”

To je bilo na splošno, zdaj pa bolj specifično.

Ženske
“Naj Vam obline zrasejo tako, da boste vedno zadovoljne. Naj jeziček na tehtnici pokaže na tisto cifro, ki si jo želite. Naj ima Vaš partner drevo in ne Bobi palčko ali pa gumijastega medvedka. Naj Vas šef v službi pohvali pred žensko, ki je ne trpite! Naj Vas partner (partnerica?) vsak večer razveseli z/s __________ (napišite po želji).  Ja… No… Naj Vas preseneti kakšen nepričakovan objem ali pa poljub. Naj Vam življenje poteka v mavrici in ne v neki povprečni sivini.”

Moški
Naj Vas ženske ne razburjajo preveč. Naj Vam natakar vedno da piti kvalitetno pivo in ne Ožujskega (O moj Bog! Jao bože za sedmimi gorami!). Naj Vas draga (dragi?) preseneti s čem…” Naj Vas usoda pripelje na ulico, kjer boste našli bankovec za 5 evrov. Naj Vam teh 5 evrov kupi pivo ali dva. Joške!”

Tako. Zdaj grem malo ležat, ker se mi je sladkor malo dvignil (zraven tudi nek bilirubin, al kva je to?!).

Se beremo v novem letu 2007. Cheers dudes and dudets!

Abecedni morilec je štorija, ki sem jo napisal pred kratkim. Je neke vrste ‘detektivka’ in jo je vredno (pre)brati ob tej skladbi, saj paše v kontekst. No, upam. Vsaj tako se mi zdi… Skladbo imejte seveda v ozadju. Uživajte ob branju, cheers!

Decembrska noč v mestni četrti Šiška se je odvijala tako kot vedno – pirotehnični izdelki so pokali do zgodnjih jutranjih ur, vsake toliko časa je po cesti pripeljal avto iz katerega se je slišala glasna glasba v obliki srbskega turbofolka, mačke so glasno mjavkale, okajena mladina se je vračala iz mesta in s svojimi glasnimi pogovori zbudila vse naokoli… Bližal se je Božič ter novoletni prazniki in v zraku je bilo moč čutiti pripravljanje na mir in spokojnost, veselje in radodarnost, darila in kazen. Le kdo ne bi hotel ta čas živeti v Šiški, v centru Univerzuma?!

Na razvpiti Tugomerjevi ulici sta živela mož in žena, ki sta se pisala Dujmović. Mož, ime mu je bilo Janez, je bil po poklicu detektiv medtem, ko je bila njegova žena Dragana čistilka poslovnih poslopij. Skupaj sta živela štiri leta in pripravljala sta se, da bosta kmalu spočela otroka, ga spravila na Svet in ga vzgojila po svoje. Oba sta bila srečna.

Tisto hladno decembrsko noč sta oba spala objeta v svojem dvosobnem stanovanju. V hiši je bilo moč čutiti ljubezen in mir… Dokler ni vse to pretrgal rezek zvok Janezovega mobilnega telefona.

Oba sta skočila pokonci. Janez je panično iskal telefon in ga naposled le našel v hlačah svoje žene. Pritisnil je zelen gumb in se javil. Iz slušalke je vel, Janezu dobro znani, glas svojega prijatelja Čáleta. »Serbus, Janez! Zgodil se je umor na Džakovićevi ulci, tle pr Litostroju!«. Janez ga je vprašal za kakšen umor gre. »Ma eno žensko smo najdl zadavljeno, na čelu ji pa z alkoholnim flomastrom piše a-ž. Dej prid pogledat no«.

Janez, še vedno rahlo omotičen zaradi pomanjkanja spanca, se je na hitro oblekel in odšel proti svojemu avtu. Na prizorišče je prišel čez nekaj minut in zagledal truplo zadavljene ženske. »Kaj torej vemo o tej ženski?«, je vprašal in takoj dobil odgovor: »Ženska je stara 21 let, ime ji je Ana, piše se Arko, živi nedaleč stran na Gorazdovi ulici. Anino izginotje je prijavila njena družina, saj Ane niso videli že skoraj en teden. Bojda ima tudi fanta, za katerim pa se je izgubila vsaka sled.«. Janez je ukazal svojemu detektivskemu partnerju Timoteju Pršlji, naj odide s prizorišča in poišče njenega fanta. »Kaj pa si odkril ti, Đuro?«, je vprašal možakarja v črni obleki. Đuro je bil 81-letni forenzik, ki je pri policiji delal honorarno, saj še ni želel iti v pokoj. Ta pojav je navsezadnje nekaj zelo običajnega in popularnega v slovenskem prostoru. »Tako vam bom rekel, gospod Janez. Glede na temperaturo telesa, bi si upal trditi, da je bila ženska umorjena pred več kot enim dnevom. Razlog smrti je deformacija sapnika z laneno vrvjo. Lan smo našli na odrgninah in ob truplu. Znakov, da je šlo tudi za posilstvo, ni, je pa res, da so njene hlačke izginile neznano kam,« mu je odgovoril Đuro. »Kaj pa tile dve črki na čelu?«, je še zadnjič vprašal Janez. »Pojma nimam, braćo! Od A do Ž pomeni to. Res se mi ne sanja, kaj naj bi ta znak pomenil. Preveril sem že, če je to tattoo, ampak ni. Napisano je z alkoholnim flomastrom!«. »Šmentana reč,« mu je odvrnil Janez in odšel proti svojemu avtu. »Jebeš to vse skupi! Grem jst domov k ženi, da ne bo spet jezna,« si je mislil in odpeljal proti Tugomerjevi.

Naslednji dan je bil peklenski. Najprej je moral poslušati kozje molitvice svojega šefa, ki je tako vpil, kot da bi bil Janez zagrešil umor. Po dretju je Janez odšel k svoji mizi, prižgal računalnik in pričel z igranjem on-line pokra.

Ni minilo dolgo, ko je do njega prišel njegov partner Timotej. »Kva je zdej Janko, kako kej?«. »Ma bedno človek! Najprej mi je šef moril zjutri celo uro, zdej mi bo pa še pri pokru nekdo z vzdvekom LongAndHard26cm pobral ves dnar. Ah, je blo že boljš. Kako pa ti kej Tim?«. »Stari, super! Izsledil sem Aninega fanta.« »Res?! Dej povej, dej povej!« je bil navdušen Janez. »Ime mu je Srdjan Kamenica, star je 28 let in je po poklicu mesar. Delal je v mesariji Farić, to je tm, sej veš… Zraven unga ta uranženga bloka ob Celovški. Ima tudi kartoteko, ná, poglej si jo,« je odvrnil Timotej in mapo v roke potisnil Janezu, ki je pravkar izgubil še zadnji evro preko spleta. »U jebemti! Ta pa je kriminalc! 4x obsojen zaradi posedovanja mehkih drog, 2x obsojen zaradi napada z avtom na starejšega občana, 7x pri sodniku za prekrške zaradi suma kraje svinjskih kotletov iz mesarije Farić… Stari, mislm, da mamo tapravga!«.

Vse to je poslušal Janezov najboljši prijatelj Čale, prav tako detektiv, ki pa je v prostem času delal kot klovn Ronald McDonald na Šmartinski ulici v Ljubljani in dejal: »Serbus! Mislim, da moramo obiskat tega dripca! Predlagam, da tja odidemo s posebno enoto, saj je človek lahko do zob oborožen. Predlagam tudi, da s seboj vzamemo ducat psov in konjev, ki bodo tam samo zaradi estetike, če nas slučajno pride snemat kakšna televizija. Kaj pravite? Gremo?«.

Odšli so. Srdjan Kamenica je živel na obrobju Ljubljane, in sicer v mestni četrti, ki se imenuje Tomačevo. Detektivi so prišli tja v svojih zastarelih ameriških avtomobilih, ki so spominjali na hladilnik s kolesi. Stopili so iz svojih avtomobilov in se razgledali naokoli. Razparane gume, zarjaveli avtomobili in šleparji, crkovina ob vsakem drevesu… »Uau! Kot Amerika,« je vzkliknil Timotej in skupaj s svojima kolegoma stopil pred prag Srdjanove hiše.

Po 10-minutnem zvonjenju, so prišli do zaključka, da Srdjana najbrž ni doma. »Bomo prišli jutri ali pa danes zvečer napravimo kakšno zasedo, pa bo! Dobit ga mormo nujno, preden umre še kakšna nedolžna oseba.« je pravil Čale in zaprl vrata svojega avtomobila. Odpeljali so se.

Po napornem dnevu, je Janez le prišel domov k svoji ženi in se takoj hitel opravičevat zaradi zamujenega kosila in večerje. »Sori žena, ful mi je žal res, ampak šef je reku, da…« »Tih bot, kreljo! Vedno zamudiš, mene zanemarjaš, otroke zanemarjaš…«. »Čaki mal, sej nimava otrok,« je zavpil Janez. »Ni point v tem! To sm vidla na Newyorški policiji (TV serija NYPD Blue, op.p.) in tko se tm žene odzovejo, ko njihovi možje zamudijo. Jst že prav delam! Skratka, beden si! Dons nauš nč dubu, tko da veš! Pa spal boš na kavču! In to brez odeje!« mu je v besu zabičala Dragana in zaloputnila vrata od spalnice. Janez je ostal popolnoma brez besed in se jezen odpravil proti Bobi Baru.

V Bobiju je sam spil dva pitcherja (pitcher = vrček piva, 1.5L) in razmišljal o filozofskih vprašanjih. Kakšen je naš namen na tem Svetu? Zakaj nekaj je? Zakaj ne moremo nikoli stopiti v isto reko? Kaj bi na vse to pravil Diogen? Zakaj je Bog dal bradavičke moškim? Kdo bi zmagal v dvoboju med božičkom in dedkom mrazom? Nekje na sredi ga je zmotil prijatelj Timotej, katerega je, tako kot Janeza, žena poslala spat na kavč. Skupaj sta naročila nov vrček piva in se pogovarjala. »Stari, dost mam te zanikrne službe. Ko sem bil majhen sem si želel bit detektiv, ker sem vedno šnofaril po smeteh in iskal razne sledi. Užival sem v tem. Sej ne rečem, sej tud zdej uživam, ampak zdej mam ženo, ki enostavno ne razume, da moram bit v službi dosegljiv štiriindvajset ur na dan,« je potožil kolegu Timoteju. Timotej mu je odgovoril: »Vem kako je to ja. Žena mi je danes dala ultimat, ali ona ali služba. Stari res ne vem kaj nej nardim! Služba mi poleg nje pomen vse na tem Svetu. Ampak očitno se bo treba odločit. Novo leto praznujem pa tud večkrat kokr pa seksam…« »Ma ja stari, veš kva je… Delala bova še zmer, ampak vsak frej cajt k ga bova mela, ga bova preživela doma. To je edin način. Drugač ne gre!« je dejal Janez in pred Bobijem zagledal Čaleta, ki se je pogovarjal po mobilnem telefonu. »Čale, prid not,« se je zadrl in povabil prijatelja k mizi, »kaj pa ti tle? Maš ti tud probleme z ženo doma?« Čale mu je odvrnil: »Serbus! Ne, jst sm gej, sej vesta to. Ma nimam kej počet doma pa sm se odloču, da pridem sm na eno štok kolo. Kaj pa vidva?« »Ma nč, jebeva ježa tle,« mu je odvrnil Timotej in skupaj so nazdravili: »Na najini ženi in tvoje tipe,« je rekel Janez in spil vsebino iz svojega kozarca.

Po dolgih in zanimivih filozofskih debatah se je Janez odločil, da bo odšel domov, se poskušal še enkrat opravičiti ženi in zaspati na kavču. Enako se je odločil tudi Timotej, Čale pa je ostal v Bobiju in se spogledoval z natakarjem.

Naslednje jutro je Janez vstal, odšel pogledat v spalnico in odkril, da v njej ni žene Dragane, ki je že navsezgodaj zjutraj odšla v službo. Skuhal si je kavo, se umil, oblekel in odšel novim detektivskim dogodivščinam naproti. Ob prihodu na policijsko postajo ga je za rokav zgrabil Timotej in mu povedal, da ju njun šef pričakuje v njegovi pisarni.

Pred pisarno gospoda Jazbinška sta prišla dokaj hitro in prisluhnila razburjenemu šefu, ki se je ravnokar začel dreti na nekaj svojih mož. »Da vas ni sram! Še eno tako pa boste moral vrnt značko! Kakšne neumnosti se pa greste?! Na radarje je treba lovit delavce, ne pa bogate ljudi! Delavci in reveži nam bodo plačal kazni, bogati se pa vedno pritožjo in, če ne gre drugače, najamejo odvetnika, ki jih reši na koncu in nas vse prikaže kot največje luzerje! Dajem vam zadnjo priložnost, da se izkažete! Jure in Đekić, vidva bosta z radarjem lovila pri Litostroju, Sale in Semir, vidva pejta na industrijsko cono Rudnik, Luka in Luka, vidva bosta ustavljala v Stegnah, Bingelj in Đuranović, vidva pejta pa na Vič. Če slučajno ustavte kakšno smetanco, se jim lepo nasmejte in rečte, da je prišlo do pomote, prav? Da slučajno ne dobim kakšnega jeznega klica od Rupla al pa Janše, ker vas bom pršu lastnoročno zadavt, smo zmenjeni?! Zdej se mi pa poberte, da vas ne vidm več dons!« Naval besa se je polegel in Gorazd Jazbinšek, šef policijske postaje v Šiški, je bil pripravljen, da sprejme Janeza in Timoteja. »Pozdravljena kekca,« jima reče in nadaljuje, »danes zjutraj se je zgodil še en umor, tokrat na ulici Ane Ziherlove. Pri smetnjaku na desni strani so našli truplo ene ženske, ki ima prav tako, kot včerajšnje truplo, na čelu narisano a-ž. Pejta tja in opravita preiskavo!«.

Janez in Timotej sta odšla iz pisarne vsa prebledela. Mimo njiju je prišel Čale in vprašal kaj se dogaja. »Eno so spet fental, stari. Pri Ani Ziherlovi. Zdej greva tja, pejt še ti.« mu je odvrnil Janez in skupaj so odšli na prizorišče umora. Tam so zopet srečali Đura in ga vprašali o podrobnostih. »Ja, umorjena je bila ženska, stara 25 let z imenom Branka Božič. Vzrok smrti je zadušitev, ki je posledica lanene vrvi okoli njenega vrata. Na čelu ima, tako kot prejšnja žrtev, napisano a-ž. Ob truplu smo našli veliko vlaken lana, prav tako pa je morilec ob truplu pustil tudi alkoholni flomaster, ki smo ga že zavzeli in pogledali za prstne odtise,« jim je odgovoril Đuro. »In?«, je bil nestrpen Timotej, »ste našli kakšnega?«. »Da,« mu je odvrnil Đuro, »našli smo tri prstne odtise, ki jih sedaj že analiziramo v našem laboratoriju«. »Preverite jih s prstnimi odtisi Srdjana Kamenice,« mu je zabičal Janez in odšel k priči, ki naj bi videla nekaj.

»Pozdravljena gospa, sem detektiv Dujmović,« se je predstavil Janez in nadaljeval, »slišal sem, da ste videla nekaj v zvezi s tem umorom.« »Da,« je rekla gospa, »videla sem kako je nekdo odvrgel veliko črno vrečo poleg smetnjaka. Ker sem tudi sama morala nesti smeti v smetnjak sem šla tja in zagledala človeško roko, ki je molela iz vreče. Skoraj bi me kap.« »Aha,« je zamišljeno dejal Janez, »kaj pa tisti, ki je vrečo pustil tam, ste ga videli, prepoznali ali pa karkoli…?«. »Ne, žal ne. Vem samo, da gre za moškega, saj sem opazila nekaj med nogami, prav tako pa lahko potrdim, da je bil vinjen, saj se je večkrat spotaknil ob zrak in padel!«. »OK, hvala lepa, gospa,« je rekel Janez in bil kar malo jezen na gospo, ki mu je postregla s tako skopimi informacijami. Kaj drugega kot brkljanje okoli žrtve mu ni preostalo, zato si je nataknil kirurške bele rokavice in pričel z iskanjem sledi, ki jih ni bilo veliko. Pravzaprav prekleto malo. Poleg žrtve je našel en tuj las, cigaretni ogorek in lužico bruhanja. Vse to se mu je zdelo precej brezzvezno, saj iz tega ni mogel razbrati motiva za umor, ki bi mu morebiti pomagal najti sled za morilcem.

Čez čas je do njega stopil Timotej in predlagal, da ponovno poskusijo srečo s Srdjanom Kamenico. »Da,« je rekel detektiv Dujmović, »gremo do njega in ga vprašamo, kje je bil včeraj in danes zjutraj. Če se bo začel zapletat ga sam s topim predmetom po glavi ruknemo pa odpeljemo na policijo!«.

Zopet so odšli, a tokrat, da bi bili hitreje v Tomačevem, po obvoznici. Ravno pred izvozom za ogromen rondo, ki vodi do Tomačevega, se je zgodila nesreča. Kolona avtomobilov se je iz sekunde v sekundo večala, policajev pa od nikoder. Detektivi, ki so obtičali ravno nekje na sredi kolone, so korak za korakom izgubljali živce. Najprej so klicali centralo in naročili naj jih pridejo iskat s helikopterji. Ker so jim s centrale sporočili, da to niso FBI files na Discovery Channelu, so se sprijaznili in ponižno čakali v vrsti. Potrebni sta bili 2 uri, da so policisti s cestišča odstranili tretjino črnega odbijača Honde Civic ter zadnjo luč Clia. Kot da se na policijski šoli v Tacnu nikoli ne bi učili ukrepanja v primeru prometnih nesreč. Ko so detektivi naposled le prišli mimo policajev, jim je Čale skozi okno zavpil: »Serbus! Da vam svaki dan sto i jedan čovjek šalje šamarčinu, prôkleta murja úsrana!«

Zopet so naleteli na prazno hišo Srdjana Kamenice, a tokrat od soseda izvedeli, da je šel na grob svoje stare mame. Hitro so se vrnili v avtomobil in se odpeljali proti ljubljanskim Žalam. Murphyjev zakon narekuje da bo šlo vse narobe, če obstaja možnost za to. Seveda so ravno takrat imeli tri pogrebe in promet v samem osrčju se je ustavil. Avto so detektivi kar tam pustili in se peš odpravili proti družinskemu grobu Kamenica.

Kaj kmalu so opazili Srdjana, ki je klečal pred grobom in nekaj izgovarjal v čudnem jeziku. Počakali so, da je vstal in ga nato prijeli. »A šta je sad ovo?!« je začudeno spraševal Srdjan. »Kje si bil včeraj in danes zgodaj zjutraj, podgana, povej! Brez zajebancije!«. »Nikjer,« je odgovoril Srdjan, »nikjer nisem bil!«. »OK, dost te mamo,« je zarjul Janez in mu porinil revolver v usta, »govori prašič! Kje si bil? Zadnjič te vprašam in upam, da mi odgovoriš, sicer ti bom odpihnil možgane na družinski grob družine Hrušovec! Govori!«

Iz ust Srdjana so prihajale besede, ki jih noben ni uspel razumeti. Kljub temu je Janez še naprej velel, naj Srdjan pove, kje je bil v času umorov! Srdjan je zopet nekaj izrekel, toda tudi tokrat so njegove besede padle na gluha ušesa. Z roko je napravil kretnjo, ki je pomenila, da želi list papirja in svinčnik. »Daj mu papir in svinčnik, Tim.« je Janez rekel Timoteju. Ko je Srdjan dobil list papirja in svinčnik v roke, je napisal: »Jebo vas neki v nekam! Dejte mi pištolj iz ust pa bom lahko govoru! Murja úsrana!«. List je nato pokazal Janezu, ki je takoj umaknil revolver iz Srdjanovih ust, rekoč: »Sori, čist sm pozabu…«.

Srdjan je nato spregovoril. Povedal je, da v času umorov ni bil v Šiški, marveč pri svojih sorodnikih v Fužinah. Čale je takoj poslal Timoteja k Srdjanovim sorodnikom na Rusjanov trg in se nato skupaj z Janezom Srdjanu opravičil za manjšo nevšečnost ter odšel proti avtu.

Na poti nazaj sta se Janez in Čale pogovarjala. »Stari, dost mam tega nategovanja! Ziher je bil Srdjan, pa noče priznat! Sicer je res, da je Šiška postala eno živo leglo za kriminal, ampak vseen.« Čale mu je pritrdil, »Serbus! Tud meni se zdi, da Srdjan mal glumi, ampak bo že čas pokazu, da je kriv.«

Vozila sta v tišini, ko je Janezov mobitel začel zvoniti. Janez pogleda in vidi, da ga kliče šef. »Kva pa ta dripec zdej hoče,« si misli in se oglasi, »Kva je?« »Še en umor, še en umor!«. Janezu skoraj mobitel pade iz rok, a ga k sreči še ujame. »Kako še en umor?« »Ja še en umor, no. Kva a nis hodu v prvi razred osnovne šole, ko ste cifre jemal? Številka ena, še en umor! Da se čimprej narišete pri koseškem bajerju, še eno žensko smo našl!«.

Janez je pritisnil na plin in se namenil proti koseškem bajerju. Tam jih je pričakal šef, ki je narekoval ljudem kako naj delajo, kot da bi bil sam detektiv že vrsto let. Ob pogledu na šefa bi si človek mislil, da se mu je skegljalo.

Takoj, ko je šef ugledal Janeza in Čaleta, je pričel vpiti: »Kje sta bila tolk cajta?! Porkaflek, čakamo vaju že deset minut! Pejta k Đurotu, takoj!«

Detektiva sta brez besed odšla k Đurotu in ga povprašala, kaj je izvedel o umorjeni ženski. »Tudi tokrat smo pri njej našli osebno izkaznico. Gre za Crvenko Cvijanović, vdovo, staro 41 let. Prebivalci Kosez so jo danes zjutraj odkrili na tej lokaciji. Vzrok smrti je najbrž udarec s topim predmetom po glavi, a se je morilec vseeno poskušal prepričati in jo je kasneje še zadavil. Crvenka naj bi imela težave s samopotrditvijo in tudi večkrat se je prodajala na tem območju. Živi nedaleč stran na ulici Bratov Učakar 17a. Prič na žalost ni, motiva za umor tudi ne, morda droge. Ima več ureznin na roki, na čelu pa ima napisano tudi a-ž. Kdorkoli je že to napisal na čelo, nam hoče nekaj sporočiti. Toda kaj?«.

Janez je Čaleta potegnil k sebi in mu šepetajoče rekel: »Stari, nikol ne bomo ujel tega prasca! Srdjan ma alibi, drugih sledi pa ni. Vse večje zločince smo pospravl iz te regije, pa se še vedno pojavljajo umori. Ta prašič je najbrž doma nekje v Šiški. Ampak Bogsigavedi kje! Zašli smo v slepo ulico! Druge rešitve ne vidim kot, da javnost opozorimo na serijskega morilca in preko medijev prosimo, da kakršnekoli priče pokličejo 113 ali pa anonimno cifro.« »Ne,« ga je prekinil Čale, »saj veš, da se šef nikoli ne bo obrnil na javnost! Vse je treba rešiti na tih, tajen način. Javnosti ne smemo razburiti po nepotrebnem.« »Po nepotrebnem?!« je zavpil Janez, »En idiot ubija nedolžne ljudi! Javnost je na to treba opozorit! Konec koncev si zaslužijo to!« »Ne,« mu je tudi tokrat nasprotoval Čale, »ni šans. Rešili bomo to potihoma. Naj me koklja v rt brcne, tega morilca bomo našl!«

Detektivskemu paru se je kasneje pridružil še Timotej, ki je prinesel slabe novice. »Res je,« je spregovoril, »Srdjan je bil ves ta čas pri sorodnikih. Vse to so potrdili tudi na policijski postaji, saj so dvakrat v tem času posredovali zaradi preglasne glasbe v večernih urah. Nekdo drug mori in je, žal, še vedno na prostosti!« »OK, dost mam,« je zakričal Janez, »dost mam tega! Nimamo nobene sledi, ničesar! Edina možnost je jasnovidka!«.

Čale in Timotej padeta v smeh. »Jasnovidka? Dej Janko, ne seri! To je en živ nateg. Sej vidiš kaj počne Danijel Šmid – Danny, nateguje folk že več kot desetletje preko televizije!« je z odtenkom posmeha rekel Timotej. »Ja, tudi meni se zdi vsa ta coprnija ena navadna laž. Bil sem Dannyjev sodelavec v Domelu, kjer sva delala za tekočim trakom. Že takrat je bluzil nekaj o tarotu. Ne verjami tem glumcem, res! Se bo že našla kakšna priča ali pa kakšna sled, boš videl!« je Čale na dušo popihal Janezu.

Kljub temu, je Janez zvečer poklical jasnovidko Desanko Šaulić, ki je živela nedaleč stran od njegovega bloka. Na hitro sta se pozdravila in usedla v udoben naslanjač. Janez je takoj prišel k bistvu: »Poglejte Desanka! V Šiški se dogajajo grozoviti umori, a ne vemo, kdo jih je zakrivil. Za morilcem se je izgubila vsaka sled, zato se obračam na Vas. Prosim, pomagajte mi razvozlati to skrivnost. Kdo bi lahko bil morilec? Kdo? Kakršnakoli informacija mi bo v pomoč.«

Desanka je nato prižgala svečo, zaprla oči in pričela z meditacijo. No, vsaj izgledalo je tako. Oči je nato odprla in vse kar je lahko Janez videl, sta bili beločnici. Pričela je spuščati čudne glasove in naposled le spregovorila: »Vidim pico! Pica, na njej pa kepico vanilijevega sladoleda. Zraven stoji možakar, srednjih let, neobrit in oduren. Začel je jesti pico, zraven pije pa še Mercator kolo. Delfini! Ob mizi se igrajo miši, mačka jih opazuje z razdalje. Yoviland jogurt z okusom jagode je razmazan po steni. Morski prašički! V sobi so morski prašički! Možakar je vstal in odšel na WC. Zdaj si je odpel hlače in pričel z uriniranjem. Gleda se v ogledalo, a ničesar ne vidi. Hi-fi naprava! Stereo zvočniki. Vse je…« »OK, v redu je, grem zdaj!« je izjavil Janez in se zavedal, da mu jasnovidka ne bo pomagala s koristnimi informacijami. Tiho se je poslovil in odšel skozi vrata. Ravno takrat je jasnovidka videla še nekaj: »Vrata iz masivnega lesa, na katerih z zlatimi črkami piše Du… Dujmo… Ne znam prebrat. Aha, Dujmović. Možakar je odprl vrata in se razgledal po sobi. V fotelju je zagledal mlado damo, s prelepimi črnimi lasmi. Pozdravila sta se. Dama mu je ponudila pijačo, a jo je možakar zavrnil. O moj Bog! Možakar je damo napadel! Z vrvjo jo poskuša zadaviti! Grozno! O moj Bog!« Desanka je nato padla iz transa, vsa prepotena in le nemo strmela v steno.

Medtem je Janez odšel v pub ‘Franci na balanci’ in tam ob šanku spil nekaj piv Staropramen. Segel je v žep, potegnil ven cigareto in si jo prižgal. S komolci naslonjen na šank je zopet pričel razmišljati. »Na koga naj se obrnem v tej brezizhodni situaciji? Srdjan mi laže, enostavno mi laže. Začutil sem to! Če bi ga le priprli za kratek čas, bi se umori zagotovo končali. Prepričan sem!« Nato je spil še zadnji požirek piva, plačal mični natakirici, ji zraven pustil še nekaj napitnine in se odpravil proti svojemu domu.

Ko je prišel pred vrata svojega stanovanja, je opazil, da so odprta. Hitro je potegnil pištolo in zakorakal v svoj dom. Počasi se je premikal in klical svojo ženo Dragano. Pregledal je dnevno sobo, kuhinjo in spalnico, a je ni našel. Nato je odšel v kopalnico. Pištola je padla po tleh, prav tako pa je na kolena padel tudi Janez. V kadi je zagledal golo truplo svoje žene Dragane. Imela je popolnoma belo in hladno kožo, na rokah vreznine in veliko odrgnino okoli vratu. Bila je zadavljena. Janezu so po licih spolzele solze in, kot bi mignil, se mu je pred očmi zvrtelo vse življenje. Nekaj časa je pogledoval proti pištoli in razmišljal, da bi si sodil kar sam, a se je odločil, da bo morilec njegove žene plačal. Mastno plačal. Poklical je Timoteja in Čaleta, rekoč: »… Joj… Dragana… Dragana je… Joj… Mrtva… Ne vem kaj naj storim, pridi hitro k meni!«

V roku dvajsetih minut sta k Janezu prišla Timotej ter Čale in pred kopalnico zagledala Janeza, ki je deloval sila zaprepaden. Poklicala sta forenzike in policijo. Čale si je nemudoma nadel kirurške rokavice in pričel s preiskavo, medtem pa je Timotej tolažil svojega detektivskega partnerja. »Vse bo v redu, stari! Dobili bomo prasca, ki nam je vzel prisrčno Dragano. Storil bom vse kar je v moji moči, da ga dobimo, četudi ga iščemo do smrti! Pravici bo zadoščeno!«

Naslednje jutro je šef policijske postaje Šiška, gospod Jazbinšek, v svoj elektronski poštni nabiralnik dobil elektronsko pošto, ki jo je poslal nekdo pod vzdevkom ‘m0r1leC’. V njej je pisalo: »Še vedno me niste našli pa me, kot kaže, tudi ne boste! To me pravzaprav čudi, saj vam vedno pustim sled, ki bi jo do zdaj že lahko razbrali! Očitno le niste tako pametni, kot govorijo naokoli. Na črni listi imam samo ženske, saj že od nekdaj ne verjamem v bitja, ki krvavijo pet dni zapored in ne umrejo. Najlažje uganke niste sposobni rešiti. Morebiti se bom moral spomniti še kakšne lažje. A, B, C, D… E… S prijaznimi pozdravi, vaš Piko poko«

Jazbinšek je takoj poklical detektive v svojo pisarno in jim pokazal elektronsko pošto. »To pošto sem dobil pred nekaj minutami,« je dejal, »in kot kaže mi jo je poslal morilec, ki mori ženske v Šiški. Janez, vem, da trenutno preživljaš zelo težke čase, ampak vseeno poskusi razmišljat s trezno glavo. Situacija je taka. Umorjene so bile štiri ženske, žal med njimi tudi življenjska sopotnica detektiva Dujmovića. Morilec je še vedno na prostosti. Kakorkoli obrnemo, morilec ni Srdjan Kamenica, saj ima močan alibi, ki ga lahko potrdi policija iz Fužin. Morilec je nekdo drug, nekdo, ki ga sploh ne poznamo ali pa ga poznamo predobro. Toda, kdo?! Da gre za istega morilca, vemo po tem, da na vsakemu čelu žrtve napiše ‘a-ž’. Prav tako je pri drugem umoru pustil tudi alkoholni flomaster, na kateremu smo našli prstne odtise. Prstni odtisi s flomastra se ne ujemajo z nobenim prstnim odtisom v naši bazi. Torej gre za novega morilca, za nekoga, ki nima kartoteke. Zaradi tega sem v akcijo poslal vse detektive, ki jih imamo, tudi z občine Bežigrad in Savlje. Pomagali nam bodo razrešiti vse te uganke, ki jih sami očitno ne zmoremo. Zdaj pa pojdite na teren. Sami veste kaj iščete! Pa veliko sreče!«

Štirje detektivi so nemudoma odšli na teren, le Janez in Timotej sta ostala na policijski postaji. Timotej je odprl kartoteko in pričel s podrobnejšo analizo, saj je slutil, da so nekaj spregledali, Janez pa je le nemo gledal v sliko svoje žene, ki jo je imel na mizi.

Kar naenkrat je od razburjena zardel. »Tim! Povej mi hitro vsa imena žrtev!« Tim je mirno potegnil iz kartoteke list papirja in povedal: »Ana Arko, Branka Božič, Crvenka Cvijanović in tvoja žena, Dragana Dujmović.« Janez je udaril s pestjo po mizi, kot da bi jo hotel raztreščiti na prafaktorje in zavpil: »Seveda! Prašič mori po abecedi!« Timotej je le začudeno pogledal. »Po abecedi? Kako to misliš?« »Ja, po abecedi, jebemti,« se je zadrl Janez in nadaljeval, »vse ženske je umoril po abecedi. Najprej je začel s črko A – Ano Arko. Nato je nadaljeval s črko B – Branko Božič, nato s črko C – Crvenko Cvijanović in danes zjutraj še s črko D, mojo ženo. Ubija ženske, ki imajo enake inicialke. Enake začetnice! Naslednja je E! Hitro, poglej v register vse ženske, ki se jim ime in priimek začneta na E. Hitro!«

Timotej je iz stola skočil kot raketa in po stopnicah odšel v spodnje nastropje, kjer so imeli register vseh prebivalcev in prebivalk v Ljubljani. Iskanje je takoj omejil na Šiško. Ven je sicer prišlo veliko zadetkov, a med njimi je bila samo ena ženska – Erika Erjavec, stanujoča na Šišenski ulici. Hitro je zapisal ime in priimek ter naslov bivališča in list odnesel Janezu. Janez je nato takoj poklical policijo in skupaj so se namenili proti Eriki.

Erika se je ravno ta trenutek borila s človekom, ki ji je poskušal odvzeti življenje. V njeno stanovanje je prišel potiho in takrat, ko je pustila odprta vrata, da je odnesla smeti v jašek. Ko je prišla nazaj v stanovanje, jo je napadel od zadaj in ji takoj okoli vratu napletel laneno vrv.

Gospa Erjavec se je nekaj časa še borila, nato pa omagala in zaspala v večnost. Morilec jo je nato slekel in ji z vrvjo zvezal noge ter roke. Iz sprednjega žepa je potegnil alkoholni flomaster in ji na čelo napisal ‘a-ž’. Ravno v tistem trenutku se je pred blok pripeljala policija, ki je imela zaradi tajnosti naloge izključene sirene. Odpravili so se proti stanovanju št. 71, ki se je nahajalo v sedmem nadstropju. Pred vrati so si z rokami nekaj sporočili in družno vkorakali v stanovanje, ki ga je morilec pozabil zakleniti. Ducat policistov je vstopilo v dnevno sobo in zagledalo možakarja srednjih let ob slečenem ženskem truplu. Vse pištole so bile namerjene vanj in spoznal je, da se je znašel v brezizhodni situaciji. Roke je dvignil vznak in se predal.

Nekaj trenutkov kasneje sta se pred blok pripeljala tudi Janez in Timotej ter vprašala policista pri vratih, kaj se je zgodilo. Slednji jima je povedal, da je morilec pokončal še eno žrtev, a da so ga tokrat končno le prijeli. Janezu in Timoteju je poskočilo srce in na njunih obrazih je bilo moč zaznati veliko olajšanje. »Kje pa je ta pizdun zdaj?« je vprašal Janez. »Ravnokar ga bodo pripeljali sem in nato v marico.« mu je odvrnil policist.

Janez in Timotej sta nestrpno čakala pred blokom ter zaradi razburjenja govorila kot navita. Končno sta zagledala gručo ljudi, ki je hodila po stopnišču navzdol. Najprej sta zagledala dva policista, nato pa še morilca. Ko sta Janez in Timotej zagledala morilca sta z odprtimi usti strmela vanj, on pa jima je rekel le: »Serbus, fanta.«

Uvod
Kaj je ‘Global Laming’? No, bom raje začel tako… Kaj je ‘Global Warming’? Vsi vemo, da je to globalno segrevanje, ki se dogaja zaradi neupoštevanja Kyotskega protokola in, v največji meri, ameriških emisij, ki se spuščajo v ozračje iz ameriških, zastarelih, tovarn v tretjem svetu. In kaj je potemtakem Global Laming? ‘Lame’ je angleška beseda, ki označuje (citirano iz slovarja): hrom, šepav, slab, nezadovoljiv (izgovor), neprepričljiv, šepav (verz), poslanec, ki ni ponovno izvoljen; onesposobljena ladja; hromec, šepavec itd.

Global Laming torej v prenesenem pomenu pomeni Globalno nazadovanje oziroma, kot bi jaz temu rekel, globalno nazadovanje človeštva. O čem pravzaprav govorim? Berite dalje…

Sam osebno nisem kaj dosti star, nisem pa tudi več tako mlad – ravno nekje vmes. In v tem času (dvajset pomladi) sem spoznal že dosti stvari okoli sebe in zaznal tudi, da so se stvari v zadnjem času spremenile na slabše. Pa si poglejmo katere stvari se mi zdijo totalno spremenjene v zadnjih nekaj letih:

Odnosi med ljudmi
Odnosi med ljudmi so, vsaj zame, zelo pomembni. Nič ni boljšega kot kakšen dober pogovor ob pivu, ob kosilu na študentski bon ali pa po seksu. Toda moč je opaziti, da se ljudje ne pogovarjajo več toliko kot so se včasih. Razlog? Mobitel.

Mobitel je človeštvu na začetku veliko pripomogel, saj se sedaj lahko končno pogovarjaš preko njega s sosedom na avtocesti. Vse lepo in prav, toda kaj, ko se je vsa stvar sfižila. Ljudje so spoznali moč kratkih sporočil oziroma SMS-ov. Zdaj se ni več moderno pogovarjat v živo, na štiri oči, zdaj je v modi, če si pošiljaš SMS-e.

Da, res je. Ničkolikokrat sem že opazil, da se ljudje med seboj sporazumevajo z SMS-i, četudi ’sogovorec’ stoji pet metrov stran. Ničkolikokrat sem že videl male frajle, ki se po mobitelu pogovarjajo cele ure s svojo simpatijo, na štiri oči pa otrpnejo in skoraj padejo vkup. Dam primer: 2 punci hodita po mestu in zagledata tri moške, med katerimi je eden zelo nepredstavljivo privlačen žrebec. Namesto, da bi ena od njiju šla do njega (se ‘po nesreči’ butnila v njegovo ramo in začela pogovor ali pa kaj podobnega), kot se je to počelo včasih, bo zdaj te tri tipe zalezovala in počakala, da gre žrebčev kolega v trafiko po cigarete. Takrat bo izkoristila priložnost, skočila do njega in ga prosila za telefonsko številko svojega prijatelja. Kolega jo pove in punca odfrči domov z nasmeškom do čela. Doma se usede in prične tipkati SMS. Zaradi nenehnega tresenja rok ji mobitel dvakrat pade na tla in enkrat zaradi tega tudi ugasne. Ko naposled le pošlje sporočilo, čaka ob mobitelu tri dni. Rezultat je sledeč:

1. 1. Moški ne bo sploh vedel kdo mu je pisal in bo nazaj odpisal: »A si ti budala, al kaj?«;
   2. Moški sploh ne bo odpisal!

Zaradi tega bo punca zapadla v depresijo, pisala raznoraznim revijam o svojih problemih in svojo slabo voljo reševala z raznimi ličenji, ki ji bodo poslabšali kožo.

Kaj je zdaj to?! Kje sem bil ves ta čas, ko je to postalo moderno? Da vsebin, ki jih včasih prejmem preko SMS-a, sploh ne komentiram. Bom samo pokazal kako nekako izgleda vse skupaj. Najprej bom napisal normalen SMS, nato pa drugačen, moderen. Pa poglejmo:

»Ojlala! Kako si? Danes sem sla v trgovino, jutri pa greve s kolegico Petro na kavo. Kaj pa ti kej pocenjas te dni? Me kaj pogresas? Rada te imam! Tvoje srce.«

Tako izgleda SMS, ki ga, vsaj po zgradbi sodeč, napiše nekdo, ki je kolikor toliko normalen. Pa si poglejmo kako se napiše ista vsebina v bolj moderni različici…

»Yov! Kukos? Dons sm sla v soping, ju3 greve pa s frendico 5ro na kufe. Kva ti kej? Me kej missas? Lov YU, tvoje <3«

Iz zgoraj napisanega SMS-a bi torej lahko sklepali:

1. da me je pošiljateljica vprašala po kokosu pa se temu tropskemu sadežu po gorenjsko ali pa v slengu najbrž reče kukos;
2. da gre najbrž s kolegico Petro sedet na kufer, pa se je zatipkala in napisala »kufe«;
3. da pošiljateljica sumi, da jo varam z neko missico;
4. da mi je pošiljateljica naročila naj lovim Jugoslavijo;
5. da je pošiljateljica manjvredna od števila 3!

Tako torej nekako, grobo rečeno, izgleda vse skupaj. Zaradi takih (in še mnogih drugih dejstev) se mi zdi, da je slovenska mladina v tem zelo nazadovala. Kaj se mi še zdi zelo neumno?

Lajf
Življenje. Vendar ne življenje kot življenje, marveč življenje kot druženje izven kroga družine. Sam že več let zahajam v lokale ali pa enostavno kar nekam ven, kjer spijem pivo ali šest in se pogovarjam s svojimi kolegi in kolegicami o marsičem. Dandanes tega skorajda ne smem več početi. Zakaj? Ker je to totalno izven mode.

Pijača: Danes si namreč zelo kul in ‘in’, če namesto piva piješ popularne pijačke ala Breezer, Smirnoff, Kaos itn. Skratka popularen si, če piješ pijače čudnih fluorescentnih barv in mešanice kot so Redbull vodka, jabi vodka, jabi štok, jabi štok vodka, jabi štok kola, jabi štok kola šveps beton, bambus kola, bambus štok Mercator Cola, beton vodka, jabi sambuka štok kola, sambuka bronhi deci jabi vodke, štok bronhi deci vodke deci stila itn. Če ne piješ tega v družbi, si out (govorim o družbi na splošno – moja družba razmišlja namreč enako kot jaz, kakopak).

Zelo nemoderen si, če se ne napiješ do take mere, da bruhaš ali pa se celo ne zavedaš več, kje sploh si. Vendar tu je zanka! Ne smeš se napiti s pivom ali vinom, ki sta med mladimi poznana kot ‘pijača revežev’ oziroma kot ’sociala’. Napiti se moraš z dražjimi pijačami, ki sicer v trgovini v litrski embalaži stanejo recimo 100 enot, a so veliko boljše in okusnejše, če jih piješ v lokalu ali diskoteki, kjer stane 0,1L 50 enot. Vse skupaj je začinjeno še z manjšim bonusom – če slučajno ne preneseš dretja ter histeričnega smeha najpopularnejše in popolnoma opite ženske v družbi in če jo mastno pošlješ nekam, si označen za pedra ali pa klošarja. Juhuhu bruhuhu, biti mlad in povrh vsega še neumen, je res moderno!

Stil: Treba je seveda slediti tudi modnim trendom, ki ne obstajajo kar tako zaradi lepšega. Brez hlač, majic, puloverjev in jaken, ki niso popularne ta čas, si obsojen na negativne neformalne sankcije. Opazil sem tudi, da so moji vrstniki (torej moški, ki štejejo dvajset pomladi) postali hujši kot babe! Vsa ta oblačila, vse te frizure… Še malo pa si bodo začeli lakirat nohte in brati knjige Vesne Milek. Vse več fantov vidim na ulicah, ki se v ogledalo (ogledalo avtomobilov, avtobusov, šipice na naočnikih starejših občanov itn.) pogledajo večkrat kot povprečna ženska. Poznam tudi nekoga, ki ne zdrži minute, ne da bi se dotaknil svojih las in preveril ali je vse v redu. Mar ni bilo včasih zelo moderno, da si bil ‘muškarac’ kot se šika in ne nek pomehkužen tip, ki bi ga normalen človek najraje okloftal? Po moje bi bilo to čisto sprejemljivo, če le ne bi imeli vsi popolnoma enakih frizurc (ali imajo skuštrano ali pa polizano naprej in spredaj strehico). Da raznih ‘diamantnih’ uhanov v moških ušesih sploh ne omenjam, ker bom dobil drisko!

Glasba: »Kakšen moški pa si, če ne poslušaš Esada Plavog?!«, ti bo najverjetneje rekla skoraj vsaka ženska, ki sledi modnim tredom, ko se boš v oguljenih kavbojkah in usnjeni jakni, po nekem čudnem slučaju, pojavil pred njo. O BaLkan nostalgiji med ženskami sem že govoril, a je postala situacija še hujša. Zdaj sem prišel tudi do nekaj podatkov, ki vam jih z veseljem razodenem. Torej, balkan nostalgija (s tem izrazom ciljam predvsem na turbofolk in podobne zvrsti glasbe in ne na t.i. jugo rock!) zadene skoraj vsako žensko (tisto, ki ne zadene, po vsej verjetnosti zdaj pije pivo in posluša rock). Opazil sem, da Slovenke v največji meri zadenejo hrvaške balade, v obliki Oliverja Dragojevića, Petra Graša, Gibbonija in ostalih dripcev. Nekatere pa se seveda brez sramu podvržejo srbskemu turbofolku, ki, vsaj meni osebno, sproži prebavne motnje ter glavobol. Vse več Slovenk, ki do nedavnega sploh niso vedele, da Oliver Dragojević obstaja, zdaj družno hodi na njegove koncerte in se slini po sebi skupaj z metroseksualnimi pobči, ki so se za koncert začeli pripravljat že zgodaj zjutraj in skoraj cel dan porabili za urejanje svoje frizure oziroma svojih t.i. ježkov (ježek: ježku podobna gmota na glavi, narejena iz las, s pomočjo raznih gelov in voskov). Več o tem, kakšne so dandanes punce v Sloveniji, si preberite v enem od prejšnjih člankov pod sklopom ‘Sexylep ugotavlja’.

Spletne strani
Nedavno so v oddaji Preverjeno na POP TV končno spregovorili o spletnih straneh simpatije.com ter glasujzame.com (vem, da lastnikom teh spletnih strani delam reklamo s tem, ker sem strani omenil, a vendar). Na teh straneh se šele pokaže bebavost in totalna nesposobnost mladine pri komuniciranju in t.i. pecanju. V mojih časih (torej kakšnih 5, 6 let nazaj), se je ‘pecalo’ žensko tako, da si stopil do nje in se začel pogovarjat ter jo slej ali prej povabil ven. Če je rekla ja, si bil srečen, če je rekla ‘ne’, si si rekel ‘jebat ga’ in si odšel k naslednji. Tako je bilo in pika. Kaj pa danes? Danes se peca preko spleta in seveda preko zgoraj omenjenih spletnih strani. Ženska se bo slikala skoraj gola ali pa celo popolnoma brez oblačil. S tem pridobi ogromno snubcev, ki zaradi teh fotografij najbrž špukajo po tipkovnici. Na drugi strani so tu moški (beri mladoletni fantje), ki si pred slikanjem snamejo majico, naredijo 50 sklec in se nato pred objektivom tako napenjajo, da po vsej verjetnosti spuščajo zraven strašne vetrove. Te slike nato objavijo in upajo, da jih bo kakšna ženska opazila. Seveda jih opazijo! Pa še kako! Skoraj vsaka se bo ustavila in napisala: “Oooooo kjutki šmutki! Pikc štrikc, čokoladica desetkica zate” in zraven nalimala še 200 srčkov tako, da se obiskovalcu ob prihodu na stran zaradi preobremenjenosti sesuje računalnik. Toda, kaj je še bolj patetično kot to? Dejstvo, da noben od teh mladcev in mladenk ne zna sam napisati svojega profila. OK, itak je 3/4 profilov napisanih v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ampak tisti, ki pa so le v slovenščini napisani so pa… Leukhup, leukhup, woga gmaina! Sami dviojni v-ji, ipsiloni, ‘šarfes es-i’, čudni znakci… Katastrofa! In potem ugotoviš, da je mladina dandanes 1/4 pismena (če sem sila optimističen, seveda). Poleg tega je vredno omeniti tudi, da za slehernega moškega na temu portalu, opis napiše neka kolegica (dvomim, da je resnična), ki tipa hvali do nebes in na koncu pove, da je ta tip še brez ženske in da naj ženske gredo v boj. Kako patetično! Zanima me kaj bi storila mularija, če bi ji odvzeli medmrežje in mobitel? Najbrž bi vsi postali geji in lezbijke. Kdo ve?!

Tule se vam nalimal nekaj primerov s spletne strani glasujzame.com. Preden odprete slike, preberite opombe v oklepaju poleg povezave)

Slika 1 - fante ima svoj račun na glasujzame.com (bodite pozorni na njegove übermuch yo yo o fak stari, hude mišice!)
Slika 2 - nek pobč se slika za svoj profil na glasujzame.com (seveda brez 2kg želeja na glavi ne gre. Kar je pa še najbolj žalostno, je pa to, da se slika pred ogledalom tako, da lahko slika svoj odsev med tem, ko samega sebe gleda skozi objektiv. Ojej!)
Slika 3 - komentarji na glasujzame.com za eno žensko, ki je pokazala rit oziroma, kot se v moderni slovenščini reče - GUZICO! (srčki all over the fucking place)

Torej, še en primer globalnega nazadovanja. Kaj še?

Revije
Revije za najstnike in najstnice berejo vsi, ki imajo kakršnekoli probleme. Predvsem pa punce, ki jih zanima ali lahko zanosijo med cyber seksom ali pa kaj naj naredijo, da bodo shujšale. Povejte mi, kaj bi vi odpisali na tako vprašanje:

“Zdravo Muca Maca. Ti si ful kul! In danes sem se odločila, da te nekaj vprašam. Draga Muca Maca, povej mi kaj naj naredim, da bom shujšala? Visoka sem 170 cm in imam 40 kg. V šoli mi vsi govorijo, da sem debela pa tudi sama se počutim tako! Začela sem kozlat kosila in večerje, ali je to ful zakon? Prosim odpiši mi! Depresivna!”

ali pa na kaj takega:

“Živjo, stara sem 19 let in imam 23-letnega fanta, s katerim sem se do nedavnega zelo dobro razumela. Zadnje čase pa gre vse še samo navzdol in prišlo je celo do te točke, da sedaj raje prdi in gleda televizor kot pa da bi se pogovarjal o čustvih z mano. Kaj je narobe? Je mogoče vzrok za vse te probleme dejstvo, da mu nisem dala že pol leta? Kaj je narobe? Prosim pomagaj mi! Lep pozdrav, Obupanka!”

Vas ne prime, da bi take ljudi najraje ruknili parkrat okoli kepe in jih poslali pomivat posodo? Ali sem samo jaz tak? No, kakorkoli… Gremo dalje. Ostali smo pri revijah. Torej… Obstaja veliko revij za najstnice (in navsezadnje tudi za najstnike), v katerih se najde toliko neumnosti, da je kar hudo. Pa začnimo z najbolj brano žensko revijo v Sloveniji. V njej najdemo več člankov, v katerih razodevajo moške, moške stereotipe, lastnosti moških in še marsikaj. Pa si poglejmo nekaj takih stvari.

Zadnjič sem prelistal revijo in se ustavil pri članku z naslovom: “100 stvari, ki jih nikoli ne smete reči moškemu!”. Skoraj me je pobralo, ko sem na koncu vse skupaj prebral. Smeh, smeh in še štirikrat smeh, smeh, smeh in smeh. Katastrofa! Najbrž je članek napisala istospolno usmrjena feministka. Potem berem dalje… “10 stvari, ki bodo popolnoma razvnele vaše moške!”. Če bi si vse skupaj zelo jemal k srcu, bi postal zelo slabe volje, saj bi me od desetih stvari samo ena razvnela… Pa še ta do določene meje (in ne, nisem izjema). In potem seveda še horoskopi - za vsak horoskop je pisalo: “Srečni boste v ljubezni, imeli boste veliko denarja in zdravi boste kot hudič!”. Seveda, kakopak. Če bi pisalo, da bodo kozoroginje npr. umrle, bi izgubili bralke.

Resničnostni šovi
Ideja resničnostnega šova je čisto v redu. Vse je super, dokler se ljudem ne skeglja v glavi. Letos sem imel Bar-fan kartico tako, da sem lahko spremljal dogajanje v BAR-u in v stanovanju 24h na dan (razen v sredo seveda, ko so kamere misteriozno ugasnili?). Če po pravici povem sem na spletni strani BAR-a preždel vsega skupaj dve uri (pa še to zaradi tega, da sem pozdravil svojega kolega Žigo in kolegico Majo - bili smo namreč sošolci v osnovni šoli). Kar me je najbolj osupnilo je bilo pa spoznanje, da ljudje visijo gor cele dneve. Na koncu se vprašaš ali imajo tile ljudje sploh kakšne druge obveznosti (npr. šola, študij, pivo, služba, pivo, pivo… Sem omenil pivo?). Neprestano se prerekajo, kregajo, obtožujejo tekmovalce igranja in tako dalje. Pravzaprav mi je vse skupaj že prav smešno, saj se nadvse zabavam ob branju takih komentarjev. Primer:

“Dej sam spizdi pederčina jedna! Igraš skoz tuki pa se delaš bogega! Pederu jedan! Nehi igrat pa itak vsi vidjo, da igraš! Peder! Peder bosanski! V soboto letiš ven! Si slišal! VEN! Pederčina jedna!”

Še bolj smešno je dejstvo, da na strani piše, da bodo žaljivi komentarji izbrisani. No, moderatorjev seveda na Pro Plusu nimajo, kakor tudi ne lektorjev, saj so bile novice na spletni strani napisane katastrofalno. Najbrž bi jih bolje napisal kakšen tretješolec devetletke. Brez heca.

Živimo v takem času, da vsako stvar, ki jo narediš v javnosti oziroma prek medijev, ljudje spremenijo v pop-kulturo. Seveda tule ciljam predvsem na tekmovalca iz BAR-a pod imenom Gregor. Vse lepo in prav, (najbrž pijano) žensko je žical, da mu ga… Da nekaj naredi z njegovim smokijem in izrekel: “Naredi, da mi pride!”. Kar naenkrat je to postal velehit! Še dobro, da niso v modo prišli njegovi blogi, tule navajam enega od (pre)mnogih:

“POZDRAV VSEM

Danes je za nami še 1 velika mučna sreda!!!!Moj prijatelj klemen je ostal znami. Zmagal nas je za ccr.325.000 sit!!Kaj to pomeni da je eden od nas zapustil BAR in to je bla nažalost naša draga INES!!!!

Pri delitvi +- je največ -dobol Jernej največ + pa jaz kaj to pomeni da met tremi prijatelji bom mogel določit enga za na stol.To je zame prava nočna mora ker vse tri spoštujem in jih cenim!!!!!!

Jutri zvečer v baru imamo dražbo naših stvari,dresov in prva nagrada katerca vsi vljudno vabljenio!!!!Začetek dražbe se začne natanko ob 21h !!!!!

LAHKO NOČ PA LEP ČETRTEK VAM ŽELIM”

O… Moj… Bog! Tisti, ki je njega spustil skozi maturo, je vreden metka. “Začetek se začne”… Ojej! :) Mimogrede, nimam nič proti njemu, samo… Pač, nepismen je. Kaj češ! :)

Suma sumarum?
Na kratko sem vam predstavil razloge za globalno nazadovanje človeštva, predvsem pa Slovencev in Slovenk. Kaj lahko storimo, da globalno nazadovanje zmanjšamo? Problemi se večajo, prav tako se s tem veča tudi intelektualna luknja, zaradi česar prihaja do (pre)mnogih poplav nasilja, primerov 1/4 pismenosti in nedovoljene uporabe… Raznih fluorescentnih in totalno metroseksualnih pijač, namesto piva! Če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu izumrli… Tisti, ki nekako še cenimo zdravo kmečko pamet in logiko.

Bližamo se koncu oddaje “Imaginarno-resničnostni šova BAR; Dobimo se v BAR-u z Bastjanom Kepicem jr.”, saj je pred nami še zadnji teden in seveda zadnja Pušiona. Imaginarno-resničnostni šov BAR je služil predvsem kot neke vrste parodija na resničnostni šov, ki ga lahko še ta teden gledamo na komercialni televiziji POP TV.

V imaginarno-resničnostnem šovu BAR je nastopilo 12 tekmovalcev, vsak s svojim unikatnim karakterjem ter zgodovino. Seveda je najbrž odveč poudariti, da so bili tekmovalci imaginarni (z izjemo moje malenkosti:)). Imaginaren BAR je sledil trendom resničnostnega šova BAR, in sicer so tudi v imaginarnem BAR-u leteli očitki na igranje, hinavski odnosi, laži, ljubezen, (ne)sreča, ljubljenje v grmovju, črne kuverte (in posledično smrt dveh karakterjev) itn.

Zdaj, ko sta ostala v BAR-u samo še 2 tekmovalca, pa napetost narašča iz dneva v dan. Kdo bo zmagovalec? Bo to Đuro, alternativec, ki dneva ne preživi brez punka ali pa bo to slovenski rapper ŠtefanŠtefan HomarHomar oziroma MC DJ? O tem odločate Vi… :)

Zmagovalec bo dobil vikend paket v Youth Hostel Celica za 2 osebi (vse plača sam, seveda), zato glasujte za svojega favorita zdaj, saj je vaš klik brezplačen!

POVEZAVE:

Prva stran I-R BARA
Novice
GLASOVANJE
Oddaje Pušiona
Prvi finalist ŠtefanŠtefan HomarHomar (MC DJ)
Drugi finalist Đuro

Kaj še čakate? Glasujte zdaj! Nekoga, ki bo pridno glasoval, bomo po finalni oddaji Pušiona izžrebali in ga nagradili z enomesečnim neprekinjenim poslušanjem Radia Ognjišče! Podarite nam svoj klik in seveda tudi svoje šuške! :)