Ta Nori Svet

Ker naj bi bil weblog (ali krajše ‘blog’) osebni spletni dnevnik, katerega lahko prebere kdorkoli in kadarkoli, sem se odločil, da namesto običajnih stvari danes napišem nekaj o sebi, in sicer o svojem družbenem življenju. Začel bom kar v osnovni šoli, saj se časov pred tem (v družbenem smislu) ne spomnim ravno dobro. Zaupal Vam bom vse stvari, ki sem jih kot otrok in kot najstnik dal skozi (no, ne vseh, ker bi me lahko obtožili, da objavljam pornografske zgodbe :)). Pa zaćnimo pri osnovni šoli…

Obiskoval sem OŠ Mirana Jarca za Bežigradom. Slovela je po tem, da je bila ena izmed najmanj varnih šol v Ljubljani, saj je bila v celoti sestavljena iz lesa in vsak najmanjši plamen bi se lahko sprevrgel v pravo katastrofo… No, do danes se to še ni zgodilo (najbrž so šolo že prenovili. Verjetno.). Prve tri razrede sem izdelal z vzorno štampiljko (mislim, da je bila to štampiljka psa Muttleya iz znane risanke). V četrtem pa so se med nami (učenci in učenkami) že začele razne finte… Pa si jih oglejmo.

Opa! Tista iz osmga je pa ful huda!
Ja, res je. Svoje oči smo začeli metati na mične osmošolke, ki so bile (tako kot se za najstarejšo generacijo med učenci in učenkami spodobi) glavne na šoli. V avli so se lizale s tipi, ki so bili 2-3 leta starejši. Ob pogledu na vso tisto lizanje smo se izza kota le režali kot navadni bebci, namesto, da bi se učili za lepše čase. No, kaj smo pa vedeli kaj se bo kasneje zgodilo. Navsezadnje takrat nisem prenesel okusa po pizzi, danes pa je to ena izmed mojih najljubših jedi.

Si videl Pamelin pornič? Staaaaaaaaari, to morš vidt!
Ravno nekje (ako me spomin ne vara) na prehodu iz 4. v 5. razred se je na spletu pojavil domač porno posnetek Pamele Anderson, takrat vsem najbolj poznane v vlogi C.J. Parker iz Obalne straže (ang.: Baywatch, svet.: Spasilaćka sluźba, op.a.). Vsi so se hvalili, da so ga videli - kaj pa jaz? Ne! Takrat smo imeli internet počasnejši od želve in malo hitrejšega od polža. Ampak sem nadoknadil, da sem bil lahko ‘kul’ in vreden omembe v vsakdanjih pogovorih..

Kaj imaš to? Alpina? Hahaha, kmet! Če nimaš ‘kebic’ si out!!
V tistem času so bili zelo popularni čevlji Yellow Cab (sleng: ‘jélófkéb’). To so bili čevlji, ki so imeli na koncu nekakšno bulo. Nosili so jih ponavadi šolarji s Tomačevega (Tomačevo je mestna četrt Ljubljane, v kateri prevladujejo nekdanji bratje iz SFRJ). Bili so celo tako v modi, da sem ostal skoraj edini (poleg sošolca Žige, ki trenutno nastopa v resničnostnem šovu Bar 2 - mimogrede, v istem šovu nastopa tudi moja druga sošolka iz osnovne šole, Maja, op.a.), ki jih nisem imel.

Beli štumfi? Fuj, ogabno!
Istočasno se je pojavila filozofija o belih nogavicah, in sicer je narekovala, da si ‘čefur’ ali pa ‘čapac’ ako jih nosiš. Kljub temu, da sem imel v klasu same balkanofile, jih noben ni nosil. Znorela je doma tudi mama, ko sem očetu kradel nogavice iz predala, kljub temu, da sem jih imel v svojem vsaj 5 parov (a so bile vse bele). Vendar razložiti materi kaj pomenijo bele nogavice in zakaj jih ne nosim… Ni bilo tako lahko pa tudi predstavljal sem si njen odziv: “Tamal, da te ne bom po kepi! Obuj te štumfe pa pejt v šolo, da ne boš fasal neopravičene!“.

A si za peace ali si za anarhijo?
Živeli smo v času, ko sta (navidezno) obstajali samo dve zvrsti glasbe - punk in techno (v nadaljevanju bom temu pravil ‘rave’). Sam sem poslušal rock že od pamtiveka (podedoval po starših. Hvala starša!) in naposled sem bil seveda najlažja tarča poslušalcev ravea. Slednji so hodili po šoli in spraševali ali si za peace (mir) ali za anarhijo (punk=anarhija, rave=mir). Ako si rekel, da si za anarhijo so te prebutali (toliko o njihovem peace-u oziroma miru!). Čeprav marsikdo (mogoče tudi sam) ni vedel kaj pomeni anarhija, smo v to nekateri verjeli z vsem srcem (najbrž zaradi punka, ne vem.). Večino učencev so rejvarji ‘prekristjanili’ v mirovnike, le peščica nas je ostala, ki smo redno dobivali batine, ker se nismo bali učencev s cegli na nogah (sleng: bafalouke - to so čevlji, ki imajo abnormalno visok podplat) in z dudkami v ustih. Moram reči, da sem na to kar ponosen! Jeah!

A si ga kej drkaš?
V sedmem razredu je postalo to vprašanje zelo aktualno. Sploh ne vem od kod?! Kar naenkrat je postalo masturbiranje zelo aktualna stvar in vsi so se hvalili, da to počno. Sošolec (imena ne bom povedal, ker je sedaj recimo, da kar uspešen hokejist in ga nočem sramotit :)) je nekoč prišel poflekan v šolo in se hvalil, da je to od samozadovoljevanja (najbrž se je zjutraj polil z jogurtom, ampak saj je vseeno). Spomnim se tudi, ko me je sošolec vprašal ali si ga drkam. Nazaj sem mu odgovoril: “Koji k**** to tebe briga?!”. Sledil je rahel pretep (no, temu bi lahko rekli babji ravs, op.a.) in čez teden dni so se že začele govorice po šoli z naslovom: “Mitja si ga pa ne meče! Hahahaha ,luzer!”. Svašta! :)

BaLkan nostalgija
Nekje na meji med 7. in 8. razredom se je pojavila prava balkan nostalgija! Kar naenkrat razni DJ-i niso bili več aktualni, zdaj je bil čas za Petra Graša, Jasmina Stavrosa in Davora Radolfija. Vsak glavni odmor (30 minut) se je po radiu spuščala glasba teh treh izvajalcev. Kdo bi si mislil, da bom sploh v življenju slišal to jokanje. No, pa sem. Ni čudno, da sem si želel ven na cigaret! :)

8. razred in firme!
Končno smo bili osmošolci (čeprav nekateri umsko še vedno nekje v 2. razredu, op.a.) in posledično glavni na šoli. Ostale generacije (z izjemo učiteljskega zbora, ravnatelja, hišnika in čistilk seveda) so nas občudovale in kovale v nebesa. Nastopil je čas, ko smo morali postati ‘fancy’. Vsi sošolci, ki so se poprej oblačili povsem vsakdanje, so nase vsak dan navlekli obleko, ki je bila ‘firma’. Bilo je zelo pomembno nositi firme. Kar naenkrat so sošolci na srajcah nosili krokodilčke (Lacoste logo), majice HellyHansen, Murphy&Nye, Hugo Boss srajce, TBS hlače… Lahko bi našteval 3 dni in 3 noči… Spomnim se, ko sem bil tarča posmeha zaradi Coca-Cola majice. No, dejstvo je, da me moda nikoli ni(so) zanimala. Zjutraj sem oblekel tisto, kar mi je prvo padlo pod roke. Zelo pomembna je bila tudi frizura! Lak za lase in želeji so bili vse bolj v modi in redko kdo (=jaz :)) ni imel na glavi majhnih špičk, ježkov, strehic… Skratka… Osnovna šola in čudni časi, v katerih si izpadel največji ‘luzer’, če si na glavi nosil kapo s šiltom, na katerem je bilo manj kot osem šivov (če je bilo manj kot osem šivov na šiltu je bila kapa ponarejena oziroma ‘fejk’!).

Po uspešno opravljenem eksternem preizkusu sem se vpisal na Gimnazijo Ljubljana Šiška. Že od nekdaj sem hotel na to gimnazijo, saj je bila blizu mojemu domu, kar je pomenilo, da mi ne bi bilo treba vstajati ob obupno zgodnjih urah. Tudi v gimnaziji so bile finte. Pa si jih poglejmo…

1. letnik - Znebi se junfra in začni kaditi!
Petnajst let življenja je minilo in čas je bil za poskuse. V razredu nas je bilo par (no, recimo štiri, pet), ki nismo bili več nedolžni. Vse se je odvijalo okoli tega, kdo je še nedolžen in kdo ne! Če si bil nedolžen, si bil beden ali pa peder! Jah… Tako je bilo, družba narekuje tempo! :) Poleg vsega tega je prišlo v modo še kajenje. Bil si zelo ‘kul’, če si kadil, saj so višji letniki tudi kadili - posledično si se lahko družil z njimi in pridobival na ugledu med sošolci in sošolkami (mimogrede, uvrstili so me v razred, kjer so bile sošolke vse lepotice - no ja, razen polovice!:)). Kadilo se je v kadilnici ali pa v majhnem parku, ki je stal nedaleč stran.

2. letnik - Dons sprašuje, gremo zalivat pa na en pir!
Drugi letnik bi lahko opisal kot eno živo špricanje pouka. Prvi letnik je sicer terjal žrtve, a tisti, ki smo preživeli, smo dobili veliko samozavesti. Seveda se vedno govori, da je prvi letnik najtežji - če smo prvega naredili, potem bomo pa še ostale, mar ne? No… Zgodilo se je to, da smo začeli vse skupaj jemati za šalo in pravzaprav vsak dan prirejali tarok turnirje v bližnjem lokalu Gibko Club. O sankcijah, ki smo jih prejeli kasneje raje ne bom govoril - je bilo pa fino. :)

3. letnik - Kok ste vi metalci čudni ej, majkémi!
Stvar je bila taka. Družil sem se v največji meri s tremi sošolci, ki so bili v enaki subkulturi kot jaz (jaz punker, sošolci pa punker, metalec in rocker). Bili smo nekako zaključena družba, čeprav smo vse, ki so pokazali kakršenkoli interes, sprejeli medse. Pravzaprav nas noben ni maral, ker smo spuščali ‘kajle’ (=nekoga verbalno zatreti na diplomatski način). Res je, da se nismo udeleževali obrekovanj in da z marsikatero cvetko tipa: “a veš kva je blo? Šla sta narazen in on ful…” nismo bili na tekočem, ampak smo bili pa kar popularni. Šola je šola, lajf je pa lajf. V šoli smo bili pač ljudje, ki smo modno zelo zaostali, nosili smo usnjene jakne, bularje, pošvedrane majice in sprane kavbojke… Vsi ostali pa so se oblačili modno (čeprav ne v takih ekstremih kot so to počeli sošolci v osnovni šoli). Redno so se menili za druženje po pouku (sploh ob petkih in vikendih) ter redno hodili po raznih diskotekah, ‘fancy’ lokalih itn. Nekajkrat so povabili tudi nas, a smo povabilo vljudno odklonili (no… čakajte malo! Ne moreš se iti rockerja in iti v Globala ali pa Tramontano… Si uničiš ugled v sekundi, porkaš!). Mnogi so nas označili za čudne. No, pa saj jim ne zamerim. :) Velikokrat smo šli skupaj na pijačo v kak bolj normalen lokal. Ogromno je bilo ljudi, ki so trdili, da z lahkoto popijejo več piv, vino itn. No, ko je bilo pa treba spiti kak požirek ali dva, so pa obupali. Mi štirje smo spili vsak po 5-6 piv, ‘izkušeni’ pivci pa so spili pivo in že omagali. Prav zaradi vseh teh dejstev smo bili ‘metalci’ (ne vem zakaj me vedno uvrščajo v to subkulturo?!) sila čudni!

4. letnik - Boli te k****, sej si na morju!
Četrti letnik je minil v pripravah na maturo. Vsak si je izbral svoja izbirna predmeta in hodil k pouku. Jaz sem si izbral geografijo in sociologijo. Pri geografiji smo hodili na geografske vaje s profesorjem, ki je znal popestriti dan (na avtobusu pihal v mikrofon 10 minut in trdil, da zunaj piha burja). Geografske vaje so bile zanimive, a kaj, ko smo bili skoraj ves čas v rožicah. No, opravil sem jih nadnaravno dobro, se moram pohvalit! :) Proti koncu šolskega leta sta sledila dva tedna brez pouka, namenjena temu, da se doma v miru pripravimo na maturo. Mi štirje smo se pripravljali sila čudno, in sicer smo se učili na Metelkovi ob litru vina. Skoraj vsak dan. Ko sem izjavil, da ga moramo nehat tako ’srat’, je sošolec odgovoril: “Boli te k****, sej si na morju!”. No, maturo smo opravili uspešno in se vpisali na fakulteto.

Vpisal sem se na Pravno fakulteto v Ljubljani, ki pa pri meni ni obrodila sadov. Spoznal sem, da me pravo zanima približno toliko kot Papeža Benedikta nevemkergapovrstiže nogomet, recimo. Tako je eno leto minilo in sedaj sem vpisan na Filozofski fakulteti, kjer bom gulil šolske klopi ob predavanjih slovenskega jezika. Super, I say!!! Vsekakor bodo tudi na fakulteti razne finte, a bom s tem počakal, da vidim kako se bo izteklo. :)

Zaključna beseda
Na kratko ste spoznali kaj sem dal skozi v osnovni in srednji šoli. Vse kar je napisano je res! Včasih je prav neverjetno kakšne bedarije smo se šli mladi in kaj je narekovalo k temu, da si bil ‘kul’. Glede na to, kaj sem dal skozi v osnovni in srednji šoli, bi lahko napisal nekaj splošnega o življenju. Življenje je ena živa spolnost s pridihom piva in vina.

Ko bom nekoč imel svoje otroke jih bom vzgajal, da bodo odklonski, kajti to je ključ do uspeha. Ljudje se te spomnijo le, če si drugačen. Poskušal jih bom vpeljati v rock kulturo, če mi pa ne bo uspelo, mi pa pač ne bo uspelo. Belih nogavic otroku nikoli ne bom kupoval, že v rani mladosti pa bo dobil svoje prve ‘All star’ superge. Če bo priden bo kasneje dobil še bularje. V šoli bo moral biti priden in še bolj pridno spuščati kajle! Želim biti zraven tudi, ko bo naredil svoj prvi požirek piva. Naj se tradicija nadaljuje…

Ta prispevek je bil dodan v Nedelja, September 24th, 2006 ob 14:12 in je uvrščen v kategorijo Sexylepove blodnje. Komentarjem na ta prispevek lahko sledite s pomočjo RSS zaznamka RSS 2.0 . Lahko komentirate, ali ustvarite trackback z vašega spletnega mesta (PING).