
Abecedni morilec je štorija, ki sem jo napisal pred kratkim. Je neke vrste ‘detektivka’ in jo je vredno (pre)brati ob tej skladbi, saj paše v kontekst. No, upam. Vsaj tako se mi zdi… Skladbo imejte seveda v ozadju. Uživajte ob branju, cheers!
Decembrska noč v mestni četrti Šiška se je odvijala tako kot vedno – pirotehnični izdelki so pokali do zgodnjih jutranjih ur, vsake toliko časa je po cesti pripeljal avto iz katerega se je slišala glasna glasba v obliki srbskega turbofolka, mačke so glasno mjavkale, okajena mladina se je vračala iz mesta in s svojimi glasnimi pogovori zbudila vse naokoli… Bližal se je Božič ter novoletni prazniki in v zraku je bilo moč čutiti pripravljanje na mir in spokojnost, veselje in radodarnost, darila in kazen. Le kdo ne bi hotel ta čas živeti v Šiški, v centru Univerzuma?!
Na razvpiti Tugomerjevi ulici sta živela mož in žena, ki sta se pisala Dujmović. Mož, ime mu je bilo Janez, je bil po poklicu detektiv medtem, ko je bila njegova žena Dragana čistilka poslovnih poslopij. Skupaj sta živela štiri leta in pripravljala sta se, da bosta kmalu spočela otroka, ga spravila na Svet in ga vzgojila po svoje. Oba sta bila srečna.
Tisto hladno decembrsko noč sta oba spala objeta v svojem dvosobnem stanovanju. V hiši je bilo moč čutiti ljubezen in mir… Dokler ni vse to pretrgal rezek zvok Janezovega mobilnega telefona.
Oba sta skočila pokonci. Janez je panično iskal telefon in ga naposled le našel v hlačah svoje žene. Pritisnil je zelen gumb in se javil. Iz slušalke je vel, Janezu dobro znani, glas svojega prijatelja Čáleta. »Serbus, Janez! Zgodil se je umor na Džakovićevi ulci, tle pr Litostroju!«. Janez ga je vprašal za kakšen umor gre. »Ma eno žensko smo najdl zadavljeno, na čelu ji pa z alkoholnim flomastrom piše a-ž. Dej prid pogledat no«.
Janez, še vedno rahlo omotičen zaradi pomanjkanja spanca, se je na hitro oblekel in odšel proti svojemu avtu. Na prizorišče je prišel čez nekaj minut in zagledal truplo zadavljene ženske. »Kaj torej vemo o tej ženski?«, je vprašal in takoj dobil odgovor: »Ženska je stara 21 let, ime ji je Ana, piše se Arko, živi nedaleč stran na Gorazdovi ulici. Anino izginotje je prijavila njena družina, saj Ane niso videli že skoraj en teden. Bojda ima tudi fanta, za katerim pa se je izgubila vsaka sled.«. Janez je ukazal svojemu detektivskemu partnerju Timoteju Pršlji, naj odide s prizorišča in poišče njenega fanta. »Kaj pa si odkril ti, Đuro?«, je vprašal možakarja v črni obleki. Đuro je bil 81-letni forenzik, ki je pri policiji delal honorarno, saj še ni želel iti v pokoj. Ta pojav je navsezadnje nekaj zelo običajnega in popularnega v slovenskem prostoru. »Tako vam bom rekel, gospod Janez. Glede na temperaturo telesa, bi si upal trditi, da je bila ženska umorjena pred več kot enim dnevom. Razlog smrti je deformacija sapnika z laneno vrvjo. Lan smo našli na odrgninah in ob truplu. Znakov, da je šlo tudi za posilstvo, ni, je pa res, da so njene hlačke izginile neznano kam,« mu je odgovoril Đuro. »Kaj pa tile dve črki na čelu?«, je še zadnjič vprašal Janez. »Pojma nimam, braćo! Od A do Ž pomeni to. Res se mi ne sanja, kaj naj bi ta znak pomenil. Preveril sem že, če je to tattoo, ampak ni. Napisano je z alkoholnim flomastrom!«. »Šmentana reč,« mu je odvrnil Janez in odšel proti svojemu avtu. »Jebeš to vse skupi! Grem jst domov k ženi, da ne bo spet jezna,« si je mislil in odpeljal proti Tugomerjevi.
Naslednji dan je bil peklenski. Najprej je moral poslušati kozje molitvice svojega šefa, ki je tako vpil, kot da bi bil Janez zagrešil umor. Po dretju je Janez odšel k svoji mizi, prižgal računalnik in pričel z igranjem on-line pokra.
Ni minilo dolgo, ko je do njega prišel njegov partner Timotej. »Kva je zdej Janko, kako kej?«. »Ma bedno človek! Najprej mi je šef moril zjutri celo uro, zdej mi bo pa še pri pokru nekdo z vzdvekom LongAndHard26cm pobral ves dnar. Ah, je blo že boljš. Kako pa ti kej Tim?«. »Stari, super! Izsledil sem Aninega fanta.« »Res?! Dej povej, dej povej!« je bil navdušen Janez. »Ime mu je Srdjan Kamenica, star je 28 let in je po poklicu mesar. Delal je v mesariji Farić, to je tm, sej veš… Zraven unga ta uranženga bloka ob Celovški. Ima tudi kartoteko, ná, poglej si jo,« je odvrnil Timotej in mapo v roke potisnil Janezu, ki je pravkar izgubil še zadnji evro preko spleta. »U jebemti! Ta pa je kriminalc! 4x obsojen zaradi posedovanja mehkih drog, 2x obsojen zaradi napada z avtom na starejšega občana, 7x pri sodniku za prekrške zaradi suma kraje svinjskih kotletov iz mesarije Farić… Stari, mislm, da mamo tapravga!«.
Vse to je poslušal Janezov najboljši prijatelj Čale, prav tako detektiv, ki pa je v prostem času delal kot klovn Ronald McDonald na Šmartinski ulici v Ljubljani in dejal: »Serbus! Mislim, da moramo obiskat tega dripca! Predlagam, da tja odidemo s posebno enoto, saj je človek lahko do zob oborožen. Predlagam tudi, da s seboj vzamemo ducat psov in konjev, ki bodo tam samo zaradi estetike, če nas slučajno pride snemat kakšna televizija. Kaj pravite? Gremo?«.
Odšli so. Srdjan Kamenica je živel na obrobju Ljubljane, in sicer v mestni četrti, ki se imenuje Tomačevo. Detektivi so prišli tja v svojih zastarelih ameriških avtomobilih, ki so spominjali na hladilnik s kolesi. Stopili so iz svojih avtomobilov in se razgledali naokoli. Razparane gume, zarjaveli avtomobili in šleparji, crkovina ob vsakem drevesu… »Uau! Kot Amerika,« je vzkliknil Timotej in skupaj s svojima kolegoma stopil pred prag Srdjanove hiše.
Po 10-minutnem zvonjenju, so prišli do zaključka, da Srdjana najbrž ni doma. »Bomo prišli jutri ali pa danes zvečer napravimo kakšno zasedo, pa bo! Dobit ga mormo nujno, preden umre še kakšna nedolžna oseba.« je pravil Čale in zaprl vrata svojega avtomobila. Odpeljali so se.
Po napornem dnevu, je Janez le prišel domov k svoji ženi in se takoj hitel opravičevat zaradi zamujenega kosila in večerje. »Sori žena, ful mi je žal res, ampak šef je reku, da…« »Tih bot, kreljo! Vedno zamudiš, mene zanemarjaš, otroke zanemarjaš…«. »Čaki mal, sej nimava otrok,« je zavpil Janez. »Ni point v tem! To sm vidla na Newyorški policiji (TV serija NYPD Blue, op.p.) in tko se tm žene odzovejo, ko njihovi možje zamudijo. Jst že prav delam! Skratka, beden si! Dons nauš nč dubu, tko da veš! Pa spal boš na kavču! In to brez odeje!« mu je v besu zabičala Dragana in zaloputnila vrata od spalnice. Janez je ostal popolnoma brez besed in se jezen odpravil proti Bobi Baru.
V Bobiju je sam spil dva pitcherja (pitcher = vrček piva, 1.5L) in razmišljal o filozofskih vprašanjih. Kakšen je naš namen na tem Svetu? Zakaj nekaj je? Zakaj ne moremo nikoli stopiti v isto reko? Kaj bi na vse to pravil Diogen? Zakaj je Bog dal bradavičke moškim? Kdo bi zmagal v dvoboju med božičkom in dedkom mrazom? Nekje na sredi ga je zmotil prijatelj Timotej, katerega je, tako kot Janeza, žena poslala spat na kavč. Skupaj sta naročila nov vrček piva in se pogovarjala. »Stari, dost mam te zanikrne službe. Ko sem bil majhen sem si želel bit detektiv, ker sem vedno šnofaril po smeteh in iskal razne sledi. Užival sem v tem. Sej ne rečem, sej tud zdej uživam, ampak zdej mam ženo, ki enostavno ne razume, da moram bit v službi dosegljiv štiriindvajset ur na dan,« je potožil kolegu Timoteju. Timotej mu je odgovoril: »Vem kako je to ja. Žena mi je danes dala ultimat, ali ona ali služba. Stari res ne vem kaj nej nardim! Služba mi poleg nje pomen vse na tem Svetu. Ampak očitno se bo treba odločit. Novo leto praznujem pa tud večkrat kokr pa seksam…« »Ma ja stari, veš kva je… Delala bova še zmer, ampak vsak frej cajt k ga bova mela, ga bova preživela doma. To je edin način. Drugač ne gre!« je dejal Janez in pred Bobijem zagledal Čaleta, ki se je pogovarjal po mobilnem telefonu. »Čale, prid not,« se je zadrl in povabil prijatelja k mizi, »kaj pa ti tle? Maš ti tud probleme z ženo doma?« Čale mu je odvrnil: »Serbus! Ne, jst sm gej, sej vesta to. Ma nimam kej počet doma pa sm se odloču, da pridem sm na eno štok kolo. Kaj pa vidva?« »Ma nč, jebeva ježa tle,« mu je odvrnil Timotej in skupaj so nazdravili: »Na najini ženi in tvoje tipe,« je rekel Janez in spil vsebino iz svojega kozarca.
Po dolgih in zanimivih filozofskih debatah se je Janez odločil, da bo odšel domov, se poskušal še enkrat opravičiti ženi in zaspati na kavču. Enako se je odločil tudi Timotej, Čale pa je ostal v Bobiju in se spogledoval z natakarjem.
Naslednje jutro je Janez vstal, odšel pogledat v spalnico in odkril, da v njej ni žene Dragane, ki je že navsezgodaj zjutraj odšla v službo. Skuhal si je kavo, se umil, oblekel in odšel novim detektivskim dogodivščinam naproti. Ob prihodu na policijsko postajo ga je za rokav zgrabil Timotej in mu povedal, da ju njun šef pričakuje v njegovi pisarni.
Pred pisarno gospoda Jazbinška sta prišla dokaj hitro in prisluhnila razburjenemu šefu, ki se je ravnokar začel dreti na nekaj svojih mož. »Da vas ni sram! Še eno tako pa boste moral vrnt značko! Kakšne neumnosti se pa greste?! Na radarje je treba lovit delavce, ne pa bogate ljudi! Delavci in reveži nam bodo plačal kazni, bogati se pa vedno pritožjo in, če ne gre drugače, najamejo odvetnika, ki jih reši na koncu in nas vse prikaže kot največje luzerje! Dajem vam zadnjo priložnost, da se izkažete! Jure in Đekić, vidva bosta z radarjem lovila pri Litostroju, Sale in Semir, vidva pejta na industrijsko cono Rudnik, Luka in Luka, vidva bosta ustavljala v Stegnah, Bingelj in Đuranović, vidva pejta pa na Vič. Če slučajno ustavte kakšno smetanco, se jim lepo nasmejte in rečte, da je prišlo do pomote, prav? Da slučajno ne dobim kakšnega jeznega klica od Rupla al pa Janše, ker vas bom pršu lastnoročno zadavt, smo zmenjeni?! Zdej se mi pa poberte, da vas ne vidm več dons!« Naval besa se je polegel in Gorazd Jazbinšek, šef policijske postaje v Šiški, je bil pripravljen, da sprejme Janeza in Timoteja. »Pozdravljena kekca,« jima reče in nadaljuje, »danes zjutraj se je zgodil še en umor, tokrat na ulici Ane Ziherlove. Pri smetnjaku na desni strani so našli truplo ene ženske, ki ima prav tako, kot včerajšnje truplo, na čelu narisano a-ž. Pejta tja in opravita preiskavo!«.
Janez in Timotej sta odšla iz pisarne vsa prebledela. Mimo njiju je prišel Čale in vprašal kaj se dogaja. »Eno so spet fental, stari. Pri Ani Ziherlovi. Zdej greva tja, pejt še ti.« mu je odvrnil Janez in skupaj so odšli na prizorišče umora. Tam so zopet srečali Đura in ga vprašali o podrobnostih. »Ja, umorjena je bila ženska, stara 25 let z imenom Branka Božič. Vzrok smrti je zadušitev, ki je posledica lanene vrvi okoli njenega vrata. Na čelu ima, tako kot prejšnja žrtev, napisano a-ž. Ob truplu smo našli veliko vlaken lana, prav tako pa je morilec ob truplu pustil tudi alkoholni flomaster, ki smo ga že zavzeli in pogledali za prstne odtise,« jim je odgovoril Đuro. »In?«, je bil nestrpen Timotej, »ste našli kakšnega?«. »Da,« mu je odvrnil Đuro, »našli smo tri prstne odtise, ki jih sedaj že analiziramo v našem laboratoriju«. »Preverite jih s prstnimi odtisi Srdjana Kamenice,« mu je zabičal Janez in odšel k priči, ki naj bi videla nekaj.
»Pozdravljena gospa, sem detektiv Dujmović,« se je predstavil Janez in nadaljeval, »slišal sem, da ste videla nekaj v zvezi s tem umorom.« »Da,« je rekla gospa, »videla sem kako je nekdo odvrgel veliko črno vrečo poleg smetnjaka. Ker sem tudi sama morala nesti smeti v smetnjak sem šla tja in zagledala človeško roko, ki je molela iz vreče. Skoraj bi me kap.« »Aha,« je zamišljeno dejal Janez, »kaj pa tisti, ki je vrečo pustil tam, ste ga videli, prepoznali ali pa karkoli…?«. »Ne, žal ne. Vem samo, da gre za moškega, saj sem opazila nekaj med nogami, prav tako pa lahko potrdim, da je bil vinjen, saj se je večkrat spotaknil ob zrak in padel!«. »OK, hvala lepa, gospa,« je rekel Janez in bil kar malo jezen na gospo, ki mu je postregla s tako skopimi informacijami. Kaj drugega kot brkljanje okoli žrtve mu ni preostalo, zato si je nataknil kirurške bele rokavice in pričel z iskanjem sledi, ki jih ni bilo veliko. Pravzaprav prekleto malo. Poleg žrtve je našel en tuj las, cigaretni ogorek in lužico bruhanja. Vse to se mu je zdelo precej brezzvezno, saj iz tega ni mogel razbrati motiva za umor, ki bi mu morebiti pomagal najti sled za morilcem.
Čez čas je do njega stopil Timotej in predlagal, da ponovno poskusijo srečo s Srdjanom Kamenico. »Da,« je rekel detektiv Dujmović, »gremo do njega in ga vprašamo, kje je bil včeraj in danes zjutraj. Če se bo začel zapletat ga sam s topim predmetom po glavi ruknemo pa odpeljemo na policijo!«.
Zopet so odšli, a tokrat, da bi bili hitreje v Tomačevem, po obvoznici. Ravno pred izvozom za ogromen rondo, ki vodi do Tomačevega, se je zgodila nesreča. Kolona avtomobilov se je iz sekunde v sekundo večala, policajev pa od nikoder. Detektivi, ki so obtičali ravno nekje na sredi kolone, so korak za korakom izgubljali živce. Najprej so klicali centralo in naročili naj jih pridejo iskat s helikopterji. Ker so jim s centrale sporočili, da to niso FBI files na Discovery Channelu, so se sprijaznili in ponižno čakali v vrsti. Potrebni sta bili 2 uri, da so policisti s cestišča odstranili tretjino črnega odbijača Honde Civic ter zadnjo luč Clia. Kot da se na policijski šoli v Tacnu nikoli ne bi učili ukrepanja v primeru prometnih nesreč. Ko so detektivi naposled le prišli mimo policajev, jim je Čale skozi okno zavpil: »Serbus! Da vam svaki dan sto i jedan čovjek šalje šamarčinu, prôkleta murja úsrana!«
Zopet so naleteli na prazno hišo Srdjana Kamenice, a tokrat od soseda izvedeli, da je šel na grob svoje stare mame. Hitro so se vrnili v avtomobil in se odpeljali proti ljubljanskim Žalam. Murphyjev zakon narekuje da bo šlo vse narobe, če obstaja možnost za to. Seveda so ravno takrat imeli tri pogrebe in promet v samem osrčju se je ustavil. Avto so detektivi kar tam pustili in se peš odpravili proti družinskemu grobu Kamenica.
Kaj kmalu so opazili Srdjana, ki je klečal pred grobom in nekaj izgovarjal v čudnem jeziku. Počakali so, da je vstal in ga nato prijeli. »A šta je sad ovo?!« je začudeno spraševal Srdjan. »Kje si bil včeraj in danes zgodaj zjutraj, podgana, povej! Brez zajebancije!«. »Nikjer,« je odgovoril Srdjan, »nikjer nisem bil!«. »OK, dost te mamo,« je zarjul Janez in mu porinil revolver v usta, »govori prašič! Kje si bil? Zadnjič te vprašam in upam, da mi odgovoriš, sicer ti bom odpihnil možgane na družinski grob družine Hrušovec! Govori!«
Iz ust Srdjana so prihajale besede, ki jih noben ni uspel razumeti. Kljub temu je Janez še naprej velel, naj Srdjan pove, kje je bil v času umorov! Srdjan je zopet nekaj izrekel, toda tudi tokrat so njegove besede padle na gluha ušesa. Z roko je napravil kretnjo, ki je pomenila, da želi list papirja in svinčnik. »Daj mu papir in svinčnik, Tim.« je Janez rekel Timoteju. Ko je Srdjan dobil list papirja in svinčnik v roke, je napisal: »Jebo vas neki v nekam! Dejte mi pištolj iz ust pa bom lahko govoru! Murja úsrana!«. List je nato pokazal Janezu, ki je takoj umaknil revolver iz Srdjanovih ust, rekoč: »Sori, čist sm pozabu…«.
Srdjan je nato spregovoril. Povedal je, da v času umorov ni bil v Šiški, marveč pri svojih sorodnikih v Fužinah. Čale je takoj poslal Timoteja k Srdjanovim sorodnikom na Rusjanov trg in se nato skupaj z Janezom Srdjanu opravičil za manjšo nevšečnost ter odšel proti avtu.
Na poti nazaj sta se Janez in Čale pogovarjala. »Stari, dost mam tega nategovanja! Ziher je bil Srdjan, pa noče priznat! Sicer je res, da je Šiška postala eno živo leglo za kriminal, ampak vseen.« Čale mu je pritrdil, »Serbus! Tud meni se zdi, da Srdjan mal glumi, ampak bo že čas pokazu, da je kriv.«
Vozila sta v tišini, ko je Janezov mobitel začel zvoniti. Janez pogleda in vidi, da ga kliče šef. »Kva pa ta dripec zdej hoče,« si misli in se oglasi, »Kva je?« »Še en umor, še en umor!«. Janezu skoraj mobitel pade iz rok, a ga k sreči še ujame. »Kako še en umor?« »Ja še en umor, no. Kva a nis hodu v prvi razred osnovne šole, ko ste cifre jemal? Številka ena, še en umor! Da se čimprej narišete pri koseškem bajerju, še eno žensko smo našl!«.
Janez je pritisnil na plin in se namenil proti koseškem bajerju. Tam jih je pričakal šef, ki je narekoval ljudem kako naj delajo, kot da bi bil sam detektiv že vrsto let. Ob pogledu na šefa bi si človek mislil, da se mu je skegljalo.
Takoj, ko je šef ugledal Janeza in Čaleta, je pričel vpiti: »Kje sta bila tolk cajta?! Porkaflek, čakamo vaju že deset minut! Pejta k Đurotu, takoj!«
Detektiva sta brez besed odšla k Đurotu in ga povprašala, kaj je izvedel o umorjeni ženski. »Tudi tokrat smo pri njej našli osebno izkaznico. Gre za Crvenko Cvijanović, vdovo, staro 41 let. Prebivalci Kosez so jo danes zjutraj odkrili na tej lokaciji. Vzrok smrti je najbrž udarec s topim predmetom po glavi, a se je morilec vseeno poskušal prepričati in jo je kasneje še zadavil. Crvenka naj bi imela težave s samopotrditvijo in tudi večkrat se je prodajala na tem območju. Živi nedaleč stran na ulici Bratov Učakar 17a. Prič na žalost ni, motiva za umor tudi ne, morda droge. Ima več ureznin na roki, na čelu pa ima napisano tudi a-ž. Kdorkoli je že to napisal na čelo, nam hoče nekaj sporočiti. Toda kaj?«.
Janez je Čaleta potegnil k sebi in mu šepetajoče rekel: »Stari, nikol ne bomo ujel tega prasca! Srdjan ma alibi, drugih sledi pa ni. Vse večje zločince smo pospravl iz te regije, pa se še vedno pojavljajo umori. Ta prašič je najbrž doma nekje v Šiški. Ampak Bogsigavedi kje! Zašli smo v slepo ulico! Druge rešitve ne vidim kot, da javnost opozorimo na serijskega morilca in preko medijev prosimo, da kakršnekoli priče pokličejo 113 ali pa anonimno cifro.« »Ne,« ga je prekinil Čale, »saj veš, da se šef nikoli ne bo obrnil na javnost! Vse je treba rešiti na tih, tajen način. Javnosti ne smemo razburiti po nepotrebnem.« »Po nepotrebnem?!« je zavpil Janez, »En idiot ubija nedolžne ljudi! Javnost je na to treba opozorit! Konec koncev si zaslužijo to!« »Ne,« mu je tudi tokrat nasprotoval Čale, »ni šans. Rešili bomo to potihoma. Naj me koklja v rt brcne, tega morilca bomo našl!«
Detektivskemu paru se je kasneje pridružil še Timotej, ki je prinesel slabe novice. »Res je,« je spregovoril, »Srdjan je bil ves ta čas pri sorodnikih. Vse to so potrdili tudi na policijski postaji, saj so dvakrat v tem času posredovali zaradi preglasne glasbe v večernih urah. Nekdo drug mori in je, žal, še vedno na prostosti!« »OK, dost mam,« je zakričal Janez, »dost mam tega! Nimamo nobene sledi, ničesar! Edina možnost je jasnovidka!«.
Čale in Timotej padeta v smeh. »Jasnovidka? Dej Janko, ne seri! To je en živ nateg. Sej vidiš kaj počne Danijel Šmid – Danny, nateguje folk že več kot desetletje preko televizije!« je z odtenkom posmeha rekel Timotej. »Ja, tudi meni se zdi vsa ta coprnija ena navadna laž. Bil sem Dannyjev sodelavec v Domelu, kjer sva delala za tekočim trakom. Že takrat je bluzil nekaj o tarotu. Ne verjami tem glumcem, res! Se bo že našla kakšna priča ali pa kakšna sled, boš videl!« je Čale na dušo popihal Janezu.
Kljub temu, je Janez zvečer poklical jasnovidko Desanko Šaulić, ki je živela nedaleč stran od njegovega bloka. Na hitro sta se pozdravila in usedla v udoben naslanjač. Janez je takoj prišel k bistvu: »Poglejte Desanka! V Šiški se dogajajo grozoviti umori, a ne vemo, kdo jih je zakrivil. Za morilcem se je izgubila vsaka sled, zato se obračam na Vas. Prosim, pomagajte mi razvozlati to skrivnost. Kdo bi lahko bil morilec? Kdo? Kakršnakoli informacija mi bo v pomoč.«
Desanka je nato prižgala svečo, zaprla oči in pričela z meditacijo. No, vsaj izgledalo je tako. Oči je nato odprla in vse kar je lahko Janez videl, sta bili beločnici. Pričela je spuščati čudne glasove in naposled le spregovorila: »Vidim pico! Pica, na njej pa kepico vanilijevega sladoleda. Zraven stoji možakar, srednjih let, neobrit in oduren. Začel je jesti pico, zraven pije pa še Mercator kolo. Delfini! Ob mizi se igrajo miši, mačka jih opazuje z razdalje. Yoviland jogurt z okusom jagode je razmazan po steni. Morski prašički! V sobi so morski prašički! Možakar je vstal in odšel na WC. Zdaj si je odpel hlače in pričel z uriniranjem. Gleda se v ogledalo, a ničesar ne vidi. Hi-fi naprava! Stereo zvočniki. Vse je…« »OK, v redu je, grem zdaj!« je izjavil Janez in se zavedal, da mu jasnovidka ne bo pomagala s koristnimi informacijami. Tiho se je poslovil in odšel skozi vrata. Ravno takrat je jasnovidka videla še nekaj: »Vrata iz masivnega lesa, na katerih z zlatimi črkami piše Du… Dujmo… Ne znam prebrat. Aha, Dujmović. Možakar je odprl vrata in se razgledal po sobi. V fotelju je zagledal mlado damo, s prelepimi črnimi lasmi. Pozdravila sta se. Dama mu je ponudila pijačo, a jo je možakar zavrnil. O moj Bog! Možakar je damo napadel! Z vrvjo jo poskuša zadaviti! Grozno! O moj Bog!« Desanka je nato padla iz transa, vsa prepotena in le nemo strmela v steno.
Medtem je Janez odšel v pub ‘Franci na balanci’ in tam ob šanku spil nekaj piv Staropramen. Segel je v žep, potegnil ven cigareto in si jo prižgal. S komolci naslonjen na šank je zopet pričel razmišljati. »Na koga naj se obrnem v tej brezizhodni situaciji? Srdjan mi laže, enostavno mi laže. Začutil sem to! Če bi ga le priprli za kratek čas, bi se umori zagotovo končali. Prepričan sem!« Nato je spil še zadnji požirek piva, plačal mični natakirici, ji zraven pustil še nekaj napitnine in se odpravil proti svojemu domu.
Ko je prišel pred vrata svojega stanovanja, je opazil, da so odprta. Hitro je potegnil pištolo in zakorakal v svoj dom. Počasi se je premikal in klical svojo ženo Dragano. Pregledal je dnevno sobo, kuhinjo in spalnico, a je ni našel. Nato je odšel v kopalnico. Pištola je padla po tleh, prav tako pa je na kolena padel tudi Janez. V kadi je zagledal golo truplo svoje žene Dragane. Imela je popolnoma belo in hladno kožo, na rokah vreznine in veliko odrgnino okoli vratu. Bila je zadavljena. Janezu so po licih spolzele solze in, kot bi mignil, se mu je pred očmi zvrtelo vse življenje. Nekaj časa je pogledoval proti pištoli in razmišljal, da bi si sodil kar sam, a se je odločil, da bo morilec njegove žene plačal. Mastno plačal. Poklical je Timoteja in Čaleta, rekoč: »… Joj… Dragana… Dragana je… Joj… Mrtva… Ne vem kaj naj storim, pridi hitro k meni!«
V roku dvajsetih minut sta k Janezu prišla Timotej ter Čale in pred kopalnico zagledala Janeza, ki je deloval sila zaprepaden. Poklicala sta forenzike in policijo. Čale si je nemudoma nadel kirurške rokavice in pričel s preiskavo, medtem pa je Timotej tolažil svojega detektivskega partnerja. »Vse bo v redu, stari! Dobili bomo prasca, ki nam je vzel prisrčno Dragano. Storil bom vse kar je v moji moči, da ga dobimo, četudi ga iščemo do smrti! Pravici bo zadoščeno!«
Naslednje jutro je šef policijske postaje Šiška, gospod Jazbinšek, v svoj elektronski poštni nabiralnik dobil elektronsko pošto, ki jo je poslal nekdo pod vzdevkom ‘m0r1leC’. V njej je pisalo: »Še vedno me niste našli pa me, kot kaže, tudi ne boste! To me pravzaprav čudi, saj vam vedno pustim sled, ki bi jo do zdaj že lahko razbrali! Očitno le niste tako pametni, kot govorijo naokoli. Na črni listi imam samo ženske, saj že od nekdaj ne verjamem v bitja, ki krvavijo pet dni zapored in ne umrejo. Najlažje uganke niste sposobni rešiti. Morebiti se bom moral spomniti še kakšne lažje. A, B, C, D… E… S prijaznimi pozdravi, vaš Piko poko«
Jazbinšek je takoj poklical detektive v svojo pisarno in jim pokazal elektronsko pošto. »To pošto sem dobil pred nekaj minutami,« je dejal, »in kot kaže mi jo je poslal morilec, ki mori ženske v Šiški. Janez, vem, da trenutno preživljaš zelo težke čase, ampak vseeno poskusi razmišljat s trezno glavo. Situacija je taka. Umorjene so bile štiri ženske, žal med njimi tudi življenjska sopotnica detektiva Dujmovića. Morilec je še vedno na prostosti. Kakorkoli obrnemo, morilec ni Srdjan Kamenica, saj ima močan alibi, ki ga lahko potrdi policija iz Fužin. Morilec je nekdo drug, nekdo, ki ga sploh ne poznamo ali pa ga poznamo predobro. Toda, kdo?! Da gre za istega morilca, vemo po tem, da na vsakemu čelu žrtve napiše ‘a-ž’. Prav tako je pri drugem umoru pustil tudi alkoholni flomaster, na kateremu smo našli prstne odtise. Prstni odtisi s flomastra se ne ujemajo z nobenim prstnim odtisom v naši bazi. Torej gre za novega morilca, za nekoga, ki nima kartoteke. Zaradi tega sem v akcijo poslal vse detektive, ki jih imamo, tudi z občine Bežigrad in Savlje. Pomagali nam bodo razrešiti vse te uganke, ki jih sami očitno ne zmoremo. Zdaj pa pojdite na teren. Sami veste kaj iščete! Pa veliko sreče!«
Štirje detektivi so nemudoma odšli na teren, le Janez in Timotej sta ostala na policijski postaji. Timotej je odprl kartoteko in pričel s podrobnejšo analizo, saj je slutil, da so nekaj spregledali, Janez pa je le nemo gledal v sliko svoje žene, ki jo je imel na mizi.
Kar naenkrat je od razburjena zardel. »Tim! Povej mi hitro vsa imena žrtev!« Tim je mirno potegnil iz kartoteke list papirja in povedal: »Ana Arko, Branka Božič, Crvenka Cvijanović in tvoja žena, Dragana Dujmović.« Janez je udaril s pestjo po mizi, kot da bi jo hotel raztreščiti na prafaktorje in zavpil: »Seveda! Prašič mori po abecedi!« Timotej je le začudeno pogledal. »Po abecedi? Kako to misliš?« »Ja, po abecedi, jebemti,« se je zadrl Janez in nadaljeval, »vse ženske je umoril po abecedi. Najprej je začel s črko A – Ano Arko. Nato je nadaljeval s črko B – Branko Božič, nato s črko C – Crvenko Cvijanović in danes zjutraj še s črko D, mojo ženo. Ubija ženske, ki imajo enake inicialke. Enake začetnice! Naslednja je E! Hitro, poglej v register vse ženske, ki se jim ime in priimek začneta na E. Hitro!«
Timotej je iz stola skočil kot raketa in po stopnicah odšel v spodnje nastropje, kjer so imeli register vseh prebivalcev in prebivalk v Ljubljani. Iskanje je takoj omejil na Šiško. Ven je sicer prišlo veliko zadetkov, a med njimi je bila samo ena ženska – Erika Erjavec, stanujoča na Šišenski ulici. Hitro je zapisal ime in priimek ter naslov bivališča in list odnesel Janezu. Janez je nato takoj poklical policijo in skupaj so se namenili proti Eriki.
Erika se je ravno ta trenutek borila s človekom, ki ji je poskušal odvzeti življenje. V njeno stanovanje je prišel potiho in takrat, ko je pustila odprta vrata, da je odnesla smeti v jašek. Ko je prišla nazaj v stanovanje, jo je napadel od zadaj in ji takoj okoli vratu napletel laneno vrv.
Gospa Erjavec se je nekaj časa še borila, nato pa omagala in zaspala v večnost. Morilec jo je nato slekel in ji z vrvjo zvezal noge ter roke. Iz sprednjega žepa je potegnil alkoholni flomaster in ji na čelo napisal ‘a-ž’. Ravno v tistem trenutku se je pred blok pripeljala policija, ki je imela zaradi tajnosti naloge izključene sirene. Odpravili so se proti stanovanju št. 71, ki se je nahajalo v sedmem nadstropju. Pred vrati so si z rokami nekaj sporočili in družno vkorakali v stanovanje, ki ga je morilec pozabil zakleniti. Ducat policistov je vstopilo v dnevno sobo in zagledalo možakarja srednjih let ob slečenem ženskem truplu. Vse pištole so bile namerjene vanj in spoznal je, da se je znašel v brezizhodni situaciji. Roke je dvignil vznak in se predal.
Nekaj trenutkov kasneje sta se pred blok pripeljala tudi Janez in Timotej ter vprašala policista pri vratih, kaj se je zgodilo. Slednji jima je povedal, da je morilec pokončal še eno žrtev, a da so ga tokrat končno le prijeli. Janezu in Timoteju je poskočilo srce in na njunih obrazih je bilo moč zaznati veliko olajšanje. »Kje pa je ta pizdun zdaj?« je vprašal Janez. »Ravnokar ga bodo pripeljali sem in nato v marico.« mu je odvrnil policist.
Janez in Timotej sta nestrpno čakala pred blokom ter zaradi razburjenja govorila kot navita. Končno sta zagledala gručo ljudi, ki je hodila po stopnišču navzdol. Najprej sta zagledala dva policista, nato pa še morilca. Ko sta Janez in Timotej zagledala morilca sta z odprtimi usti strmela vanj, on pa jima je rekel le: »Serbus, fanta.«